*b*Vivian*b*
Masivna temnorjava vrata so vodila v očetove sobane. Prijela sem za tolkalo v obliki tigra in z njim potrkala po vratih. Odprl je uglajen služabnik in naju s Keithom z rahlim priklonom spustil v notranjost. Manjša, a lično urejena gostilnica je bila čudovito opremljena z gobelini na stenah in žogami kremnih barv. V središču je bila okrogla miza z udobnimi stoli. Na svoje veliko presenečenje sem tam zagledala Chrysa in… Sofio? Ko sta me zagledala je prijateljica skočila s stola in me stisnila v krčevit objem.
»Pa si se le zbudila.« je srečno rekla, ko sva se odmaknili ena od druge. Nosila je čudovito mrežasto morsko zeleno oblekico. Izgledalo je, kot da Sofia lebdi po prostoru.
»Lepo te je spet videti, slišala sem, da si vodila celo vojsko vodnih bitji.« vodna elementarka je dobila modrikast odtenek v lica.
»Hej ne podcenjuj vode! Tudi mi smo lahko zelo napadalni.« se je zahahljala.
»Lepo pozdravljena Vivian, lep čas se že nisva videla.« je glas iz spominov dobil tudi podobo. Na drugi strani jedilnice je z rokami za hrbtom stal moj oče. Lepo pristriženi temni lasje so bili prepredeni s sivimi, prav tako brada. Okoli oči so nastajale gubice a iskre v njih so bile nagajivo prisotne.
»Oče?«
»Poglej no koga si pripeljala s sabo.« navihano je zapičil pogled v Keitha. »V veselje mi je, da ste prišli vaša visokost.« je rekel in se lahno priklonil.
»Ne rabite se klanjati gospod Conta. Saj ste malodane kralj. Jaz se bi moral klanjati vam.« očetu se je čez obraz zarisal širok nasmeh.
»Le sedite zdaj otroci. Nekaj pomembnih stvari imam povedati.«
Usedla sem se in z grozo pogledala občutno preveč žličk, vilic in nožev ob krožniku z juho, ki jo je služabnik položil predme. V misli sem priklicala vse ravnateljičine nasvete in pravila. Keith se je namuznil, nato pa mi diskretno pokazal katero moram uporabiti. Tele kraljeve stvari niti približno niso bile zame.
»Torej, tole moram čim prej povedati.« je rekel medtem, ko sem se koncentrirala na uglajeno pitje juhe. »Najbrž vaju bo tole pretreslo, ampak prav je, da izvesta.« s pogledom je zajel mene in Chrysa. Še vedno nisem razumela kaj on počne tukaj. »Vivian, ti že veš, da si moja hči, ki se je z mamo skrivala v človeškem svetu. Veš za svoje sposobnosti. Na tem svetu, v tej dimenziji sta samo dva človeka, s takimi močmi. To pa zato… ker imata enake starše.«
Ob tem se mi je v grlu zataknil košček mesa in začela sem kašljati. Keith mi je v roke potisnil svoj kozarec vina, ker je bila to prva pijača, ki mu je prišla pod roko. Spila sem ga in kašljanje je na srečo ponehalo.
»Je to šala?« sem vprašala, ko je prvi šok minil.
»Ne. Takoj, ko smo odkrili vajine moči smo vaju morali skriti. Nista varna drug z drugega. Še sploh ti Vivian.« zaskrbljeno me je pogledal.
»Se hecate? Zakaj zaboga te moči! Uničile so mi življenje. Kot kaže vajin načrt ni uspel, mene lovi zmešana strigojka. On pa je ostal brez staršev, kar dala sta ga neki družini! Res se vama je zmešalo!« sem povzdignila glas.
»Ni tako preprosto Vivian. Prosim umiri se, tvoje moči so…«
»Nehaj o mojih močeh, bolje bi bilo če sploh ne bi obstajale! Vse kar sta storila sploh ni imelo smisla, samo uničila sta nama življenji.« vstala sem in Keithova roka me ni mogla ustaviti. Stol je treščil po tleh in odvihrala sem ven.

*b*Keith*b*
»Nisem si mislil, da se bo tako burno odzvala.« je skrušeno rekel Vivianin oče. Chrys se je odzval ravno obratno od sestre in molče obsedel, kakor, da je spojen s stolom. »Pojdi za njo. Bojim se, da si bo kaj naredila. Ali pa drugim.«
»Seveda.« sem hitro rekel in vstal od mize.

Vivian ni bilo težko najti. Vedel sem, da bo zavila nekam na zrak. Vedno je to naredila, ko se ji je nabralo preveč moči. Morala jo je sprostiti.
Na majhnem balkonu, je stala ter se oklepala ograje. Previdno sem se ji približal in svojo dlan položil na njeno. Ni me pogledala in še naprej nepremično gledala v sončni vzhod. Vampirski večer, moje jutro.
»Pridi, pospremil te bom v sobo.« sem tiho dejal čez nekaj časa. Prikimala je in pustila, da sem jo vodil. V sobi se je zvila na posteljo in skoraj v trenutku zaspala.