Trikrat potrkam s tigrastim ročajem.
»Prišla sem obiskati plemiča Conta.« povem vratarju, ki me nato spusti v prostor. Okrogla miza je izginila, zdaj je na njenem mestu kavč.
»Oče, prišla sem se opravičit za tisto včeraj.« povem praznemu prostru.
»Čakal sem te. Pridi, vem, da želiš izvedeti nekaj pomembnih stvari in res je čas, da ti jih zaupam.« pomigne naj stopim skozi vrata med katerimi stoji.

»Najprej, oprosti za včeraj. Res sem se grdo vedla, ni bilo prav.« rečem, ko sediva vsak na svoji strani mize bogato obložene s papirji v njegovem kabinetu.
»Je že v redu, pričakoval sem, da boš nekako tako prihrumela, a si me vseeno presenetila.« prijazno nameh.
»Prej si rekel, da mi imš povedati nekaj stvari. Zaslužim si izvedeti vse, od prve do zadnje.« naslonim se nazaj in roke prekrižam na prsih.
»Torej, vse se je začelo, ko je tvoja mama zanosila s Chrysom in tabo. Kot si najbrž že ugotovila sta dvojčka. Povedala mi je svojo skrivnost, …da je potomka neverjetnih bitji, ki so v času preseljevanja dimenzij prišle na zemljo. Sprva ji nisem verjel, potem pa mi je pokazala moč s katero je bila obdarjena. Znala je komunicirati s svojimi predniki. To je bilo v bistvu tako, da so ji podarjali nekatere prerokbe. Našla jih je napisane na koščkih blaga, lesu, slikah, oblačilih. Nekoč jih je prosila naj ji pošljejo prerokbo o vaju. Njena želja je bila uresničena, a prerokba naju je zlomila.« oče se je ustavil in začel brskati po predalih, nato pa na dan privlekel skrinjico okrašeno z rubini. Odprl jo je in izvlekel stran iztrgano iz knjige, ter mi jo podal.
Stran je sprva izgledala povsem normalno, popisana z zgodovinskim čitivom. Nenadoma so nekatere črke zasijale, tekst se je premaknil in iz sijočih črk se je sestavljal stavek za stavkom.

*i*Nevihte noč in teža groma,
bojevitost, divjost pestra.
Več kot ena moč je dana,
pokopana od tega ena.
Otrok tvoj dar je zmajev,
kri vilincev, strah premnogih.
Jeza te njegova zruši,
kri suši se na nje kroni,
ko prišel bo čas ob času
se prerokba uresniči.
Vloga njegova bo velika,
Strah, trepet vseh je bitji
mu na glavo je krono položiti.*i*

»Ampak ta prerokba govori samo o enem otroku.« glas se mi rahlo zatrese.
»Tebi.« reče brez pomisleka.
»Ampak…ne razumem. Kaj vse to pomeni oče?«
»Z mamo sva skušala razvozlati pomen, veva, da začetek govori o otrokovi osebnosti ter močeh. Takoj, ko so se tvoje moči pokazale sva vedela, da prerokba govori o tebi.« vzel je premor in me pogledal v oči. »Drugi del prerokbe je bolj skrivnosten, ugotovila sva, da je tvoja prerokba povezana z veliko prerokbo. Vse kaže na to, da boš igrala pomembno vlogo pri kronanju.«
»Veliko prerokbo?«
»Ja, edina, ki se še ni uresničila od njihovega obiska zemlje.«
»Kakšna pa je?«
»Obstajajo le ustni viri, ki pa niso zanesljivi. Predaja se od ust do ust, a pravi pomen se je izgubil. Nihče več je ne pozna. Včasih ji niso pripisovali velikega pomena, zato je ni nihče zapisal.« po tem sva bila nekaj časa oba v tišini.
»Hvala ti za tole.« sem po nekaj minutah rekla in vstala.
»Ni problema, le jezik drži za zobmi. In prerokbo lahko obdržiš.« pokimala sem in prijela za kljuko, ko me je znova zmotil njegov glas.
»Še tole vzemi. Zadnje pismo tvoje mame. Namenjeno je tebi, prosila me je naj ti ga izročim, ko bo čas za to. Zdaj je čas.« v roke mi je položil lahko črno kuverto.
»Srečno na kronanju.« mi je še uspelo reči, potem pa sem švignila skozi vrata. Skoraj sem pozabila na običaj, ki se je nenadzorovano bližal.