*b*Vivian*b*
»Zakaj sta se odločili iti na izziv?« vprašam in pravkar ulovljeno ribo vržem na suho.
»No, jaz nisem želela iti, prisiljena sem bila v to.« Penelope se nelagodno presede. »Vsi otroci v moji družini moramo pri osemnajstih sodelovati na smrtonosnem izzivu. Oče meni, da tako branimo našo čast. Sovraži vampirje. Najbrž bom ob glavo, če pridem živa domov.«
»Uh, prosim ne reci, da sem tako slaba kot meni tvoj oče.«
»Seveda nisi.« igrivo se nasmehne. »Nisem vedela, da so lahko vampirji prijazni.«
»Jaz niti.« se oglasi Lisa. »Grozno jih sovražim. Zato sem tukaj. Da maščujem mojega brata. Pred leti je umrl na smrtonosnem izzivu. Imela sem tudi sestro, pridružila se je kraljevi vojski. Brata ni nikoli zmogla maščevati. Bila sta preveč povezana. Zlomilo jo je. Zdaj ne vem več kaj se dogaja z njo. Od kar je začela služiti kraljestvu se ji je družina odpovedala. Za nas ne obstaja več.«
»Tako mi je žal. Kako ji je ime?« nežno vprašam in ji prosto roko položim na dlan.
»Tisa.«

*b*Tisa*b*
Prikovalo me je na kavč. Melissa? Kako je nisem prepoznala? Ko sem odšla je imela le pet let…Enajst let je minilo od takrat, ko sva se nazadnje srečali. Enajst dolgih let.
»Tisa, je to tvoja sestrica?« Sofia me je presenečeno gledala.
»Mhm.« počasi pokimam. Zbrati se moram, mi govorijo možgani. Vivian jo bo rešila. Karkoli se zgodi Vivian jo bo rešila. Te misli se je oklepala bolj kot česar koli. Na obraz si skušam znova nadeti masko brezbrižnosti. Ne deluje najbolje.
»Vse bo v redu.« reče Sofia in me prime za roko. Chrys pa prikima.
»Nekomu želim pisati.« se zlažem, skočim na noge in se ju otresem. Panika me že duši. Koliko ljudi, ki so mi pomembni bom še izgubila.

*b*Sofia*b*
»Kam greš?« Chrys me nežno dregne, ko se otresem njegovih rok in vstanem.
»Poznam samo enega človeka, ki jo lahko v tem trenutku spravi v red.« razložim in izginem skozi vrata.

*b*Vivian*b*
»Jo poznaš?« Lisa opazi moj pogled.
»Prijateljici sva. Ampak nikoli… nikoli ni povedala nič o svoji družini.«
»Nikoli ne prizna bolečine. To sta rekla mama in oče.«
»Res je.« pokimam.
»Povej mi vajino zgodbo.« in ji povem, povem ji vse kar vem o njeni sestri.

»Veliko razlike v letih je.« komentiram, saj je bila Tisa prijateljica moje mame, njena sestra pa komaj leto mlajša od mene.
»Vilinci smo večno mladi, čisto možno je, da dobiva še kakšnega bratca ali sestrico.«
»Saj se zavedaš, da se vse kar govoriš predvaja na televiziji.« se nagajivo nasmehnem.
»Upsi.« njen obrazek poškrlati in oči preblisne hudomušna iskrica, ki sem jo že videla pri njeni sestri.