Pisalnica
*b*Vivian*b*
»Zakaj sta se odločili iti na izziv?« vprašam in pravkar ulovljeno ribo vržem na suho.
»No, jaz nisem želela iti, prisiljena sem bila v to.« Penelope se nelagodno presede. »Vsi otroci v moji družini moramo pri osemnajstih sodelovati na smrtonosnem izzivu. Oče meni, da tako branimo našo čast. Sovraži vampirje. Najbrž bom ob glavo, če pridem živa domov.«
»Uh, prosim ne reci, da sem tako slaba kot meni tvoj oče.«
»Seveda nisi.« igrivo se nasmehne. »Nisem vedela, da so lahko vampirji prijazni.«
»Jaz niti.« se oglasi Lisa. »Grozno jih sovražim. Zato sem tukaj. Da maščujem mojega brata. Pred leti je umrl na smrtonosnem izzivu. Imela sem tudi sestro, pridružila se je kraljevi vojski. Brata ni nikoli zmogla maščevati. Bila sta preveč povezana. Zlomilo jo je. Zdaj ne vem več kaj se dogaja z njo. Od kar je začela služiti kraljestvu se ji je družina odpovedala. Za nas ne obstaja več.«
»Tako mi je žal. Kako ji je ime?« nežno vprašam in ji prosto roko položim na dlan.
»Tisa.«
*b*Tisa*b*
Prikovalo me je na kavč. Melissa? Kako je nisem prepoznala? Ko sem odšla je imela le pet let…Enajst let je minilo od takrat, ko sva se nazadnje srečali. Enajst dolgih let.
»Tisa, je to tvoja sestrica?« Sofia me je presenečeno gledala.
»Mhm.« počasi pokimam. Zbrati se moram, mi govorijo možgani. Vivian jo bo rešila. Karkoli se zgodi Vivian jo bo rešila. Te misli se je oklepala bolj kot česar koli. Na obraz si skušam znova nadeti masko brezbrižnosti. Ne deluje najbolje.
»Vse bo v redu.« reče Sofia in me prime za roko. Chrys pa prikima.
»Nekomu želim pisati.« se zlažem, skočim na noge in se ju otresem. Panika me že duši. Koliko ljudi, ki so mi pomembni bom še izgubila.
*b*Sofia*b*
»Kam greš?« Chrys me nežno dregne, ko se otresem njegovih rok in vstanem.
»Poznam samo enega človeka, ki jo lahko v tem trenutku spravi v red.« razložim in izginem skozi vrata.
*b*Vivian*b*
»Jo poznaš?« Lisa opazi moj pogled.
»Prijateljici sva. Ampak nikoli… nikoli ni povedala nič o svoji družini.«
»Nikoli ne prizna bolečine. To sta rekla mama in oče.«
»Res je.« pokimam.
»Povej mi vajino zgodbo.« in ji povem, povem ji vse kar vem o njeni sestri.
»Veliko razlike v letih je.« komentiram, saj je bila Tisa prijateljica moje mame, njena sestra pa komaj leto mlajša od mene.
»Vilinci smo večno mladi, čisto možno je, da dobiva še kakšnega bratca ali sestrico.«
»Saj se zavedaš, da se vse kar govoriš predvaja na televiziji.« se nagajivo nasmehnem.
»Upsi.« njen obrazek poškrlati in oči preblisne hudomušna iskrica, ki sem jo že videla pri njeni sestri.
»Zakaj sta se odločili iti na izziv?« vprašam in pravkar ulovljeno ribo vržem na suho.
»No, jaz nisem želela iti, prisiljena sem bila v to.« Penelope se nelagodno presede. »Vsi otroci v moji družini moramo pri osemnajstih sodelovati na smrtonosnem izzivu. Oče meni, da tako branimo našo čast. Sovraži vampirje. Najbrž bom ob glavo, če pridem živa domov.«
»Uh, prosim ne reci, da sem tako slaba kot meni tvoj oče.«
»Seveda nisi.« igrivo se nasmehne. »Nisem vedela, da so lahko vampirji prijazni.«
»Jaz niti.« se oglasi Lisa. »Grozno jih sovražim. Zato sem tukaj. Da maščujem mojega brata. Pred leti je umrl na smrtonosnem izzivu. Imela sem tudi sestro, pridružila se je kraljevi vojski. Brata ni nikoli zmogla maščevati. Bila sta preveč povezana. Zlomilo jo je. Zdaj ne vem več kaj se dogaja z njo. Od kar je začela služiti kraljestvu se ji je družina odpovedala. Za nas ne obstaja več.«
»Tako mi je žal. Kako ji je ime?« nežno vprašam in ji prosto roko položim na dlan.
»Tisa.«
*b*Tisa*b*
Prikovalo me je na kavč. Melissa? Kako je nisem prepoznala? Ko sem odšla je imela le pet let…Enajst let je minilo od takrat, ko sva se nazadnje srečali. Enajst dolgih let.
»Tisa, je to tvoja sestrica?« Sofia me je presenečeno gledala.
»Mhm.« počasi pokimam. Zbrati se moram, mi govorijo možgani. Vivian jo bo rešila. Karkoli se zgodi Vivian jo bo rešila. Te misli se je oklepala bolj kot česar koli. Na obraz si skušam znova nadeti masko brezbrižnosti. Ne deluje najbolje.
»Vse bo v redu.« reče Sofia in me prime za roko. Chrys pa prikima.
»Nekomu želim pisati.« se zlažem, skočim na noge in se ju otresem. Panika me že duši. Koliko ljudi, ki so mi pomembni bom še izgubila.
*b*Sofia*b*
»Kam greš?« Chrys me nežno dregne, ko se otresem njegovih rok in vstanem.
»Poznam samo enega človeka, ki jo lahko v tem trenutku spravi v red.« razložim in izginem skozi vrata.
*b*Vivian*b*
»Jo poznaš?« Lisa opazi moj pogled.
»Prijateljici sva. Ampak nikoli… nikoli ni povedala nič o svoji družini.«
»Nikoli ne prizna bolečine. To sta rekla mama in oče.«
»Res je.« pokimam.
»Povej mi vajino zgodbo.« in ji povem, povem ji vse kar vem o njeni sestri.
»Veliko razlike v letih je.« komentiram, saj je bila Tisa prijateljica moje mame, njena sestra pa komaj leto mlajša od mene.
»Vilinci smo večno mladi, čisto možno je, da dobiva še kakšnega bratca ali sestrico.«
»Saj se zavedaš, da se vse kar govoriš predvaja na televiziji.« se nagajivo nasmehnem.
»Upsi.« njen obrazek poškrlati in oči preblisne hudomušna iskrica, ki sem jo že videla pri njeni sestri.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o
m
g
t
i
s
a
:hearts:
fuuuuuuulllll dobr draga moja🥰:ok_hand:
m
g
t
i
s
a
:hearts:
fuuuuuuulllll dobr draga moja🥰:ok_hand:
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Čaki kaj?! Tisa je njena sestra! :scream: Aww to da ji je brat umrl je tok sad :cry: Upam da Melissa ne umre.
1
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired