Hej,
videla sem da je malo upadla zanimanost za mojo zgodbo tako da ne vem če bi jo še nadaljevalja. Prosim sporočite svoje misli v komentarje in povabite prijatlje naj preberejo mojo zgodbo. Upam da vam bo všeč nov del. Pa če še niste preberite zadnje dele.
Lp Chloe

odhitela sem domov in na mizi je bilo že kosilo. Polovico članov moje družine je bilo doma in za mizo polovico pa ne. Za gromozansko mizo smo sedeli: jaz, mami, ati, Nik, Ela, Ana, Liam, Jana in Luna. Nik je sedel na drugo stran mize in se me vidno izogibal. Ko smo pokosili sva se z mami odpravili pospraviti kuhinjo.
»Hej, mami zanima me ali bi lahko jaz mogoče dobila telefon?« sem zamomljala.
»Seveda. Mislim da je še eden od Lune ostal. Lahko daš svojo sim kartico notri. Oprosti a ne bo pa možno nobenih slik prenesti. Vsaj tako je rekel Nik ko je pregledoval tvoj telefon.« bila sem začudena. Zakaj Nik? Res da se on še najbolj znajde na telefone a mislila sem da se hoče čim bolj umakniti od mene in mojih zadev. Doma je nekaj časa bilo kar tiho, kot da bi nekdo pobijal vzdušje. To se mi je zdelo zelo neprijetno. Nekoč tako lep, prijazen, glasen in poln veselja dom je sedaj kot da bi bil v mrtvašnici. Nik mi ni niti enkrat rekel karkoli že od najinega prepira. Ko smo jaz, Olivia in Ela sedele na kavču sem videla da ima Olivia rane po rokah. Ne rane od kakšnih odrgnin ampak rane, ki so zgledale kot da bi jo nekdo porezal. Zamislila sem se kaj pa če je ni nekdo porezal ampak se je sama porezala? Ali pa ji je vseeno kdo kaj naredil? Pa saj se ni iz hiše premaknila. Njenih čevljev ni bilo zunaj že od kar smo se vrnili iz bolnice ko sem si poškodovala roko. Videla sem da je imela tudi gromozanske podočnjake in videlo se je da je zelo nezdravo shujšala. Videlo se je vsako kost. Ustrašila sem se. Kaj če si kaj dela. Opazila sem da ji je tudi vsa njena največkrat rožnata barva kar zbledela z obraza.
»Kaj je s temi ranami?« sem vprašala mimogrede.
»Brigaj se zase!« je delno vznemirjeno a tiho rekla v odgovor. S tem mi je potrdila moje sume. Razmišljala sem kaj naj naredim. Videla sem da so vsi v naši hiši prezaposleni in se vsi samo ubadajo sami s sabo. Saj moram reči da jaz delam enako a Olivia si resno škodi in to je treba nekomu nujno sporočiti.
»Kako to da si tako shujšala?«
»Na posebno dieto sem šla.«
»Aha super samo kako to da tako naenkrat?«
»Samo želela sem si malo se spremeniti.« mi je sedaj že delno jezno odgovorila.
»Pa zakaj imaš take rane?« Morala sem drezati vanjo zato da mi odgovori kaj se dogaja z njo.
»A bi se lahko malo brigala zase! Pust me na mir!« je delno zakričala in odvihrala. Impulzivna je, sem si sama pri sebi rekla. Taka sem bila tudi jaz takrat ko se je meni to dogajalo, samo jaz se nisem rezala. Odločila sem se da bom prespala in se potem odločila kaj naj naredim. Bilo je že dolgo v noč. Zaspala sem a še prej sem si nastavila budilko ob desetih saj nisem hotela zamuditi Andrejevega odhoda. Zaspala sem v solzah. Tokrat za čuda nisem imela nobenih sanj. Ko sem se zbudila sem, ko se pojedla odskočila kot odskočna deska k Andreju. Lana se je od Marka poslovila dan prej ker je danes zapustila in odšla v kolonijo na Debeli Rtič. Tudi jaz sem hotela iti in sem tudi nameravala že na začetku poletja a potem so starši odpovedali na kar sem se strinjala. Preveč se je dogajalo da bi odšla. Ko sem prispela k Andreju me je že takoj opazil pred hišo in skočil dol ter me sprejel v njegov dom. Tam sem mu še malo pomagala pri pakiranju in zadnje stvari zmetati v avto. Potem sva se še malo razgledovala po prazni hiši. Pogovarjala sva se in sedla na tla. Nekatere stvari med nama še niso bile razjasnjene a sem jih dala na stran. Pogovarjala sva se kot da se ne bi nič zgodilo. Kot da se ne bi selil, kot da bi zavrtela čas nazaj. Na koncu sva stopila na vrt. Malo sva se pogovarjala nakar ga je Anja potrebovala da ji pomaga še zadnje stvari odnesti v avto. Sama sem stala na njegovem vrtu. Na sredini vrta je stala velika razkošna lipa. Andrej mi je povedal da je ta lipa stara toliko kot on. Njegovi starši so jo posadili ko se je Andrej rodil za spomin. Gledala sem korenine na kar sem zagledala noč. Stal je čisto mirno ob koreninami. Bil je večnamenski nož. Vedela sem kaj moram narediti. Pograbila sem ga in začela v drevo sekljati srček. Ni bilo najlepše saj je bilo zelo težko. V srce sem napisala A+C. Upala sem da bo Andrej opazil ko se je vrnil. Vedela sem da ni bilo tako lepo rezati v drevo a sem hotela da za nama ostane spomin. Počutila sem se kot v film. Ko se je Andrej vrnil sem nož postavila nazaj kjer je bil. Andrej na žalost ni opazil znaka. Delala sem se neumno ko je rekel da je izgubil svoj nož. Potem pa še bolj neumno ko ga je našel za njegovim hrbtom. Prišel je čas ko smo se morali posloviti. Videla sem da sem bila tam sama poleg Andrejeve družine. Kasneje se mi je pridružil Aleksander. Poslovili smo se in bilo je srce parajoče gledati Andreja stopiti v avto in se odpeljati. Gledala sem kako je njegov avto speljal, s solzami v očeh. Zjokala sem se na vso srce. Hotela sem že teči za njim a mi je Xander prijel za roko in rekel:
»Moraš ga pustiti da odide. Njemu je tudi težko.« stopila sem v Aleksov objem in zjokala čisto vse ven. Ko so se mi solze posušile sem opazila da sva z Xandrem sedela na tleh jaz sem imela glavo na njegovi rami on pa je imel roko čez mojo ramo. Dolgo sva sedela tam, mislim da kakšne pol ure. Začelo me je zebsti saj je bil oblačen in vetroven dan. Ko sem se hotela vstati je Xander takoj poskočil.
»Kam pa greš?«
»Domov zebe me.«
»Ne moreš v takem stanju domov. Maskaro imaš po celem obrazu roke pa čisto ledene.« odpeljal me je v njegovo hišo. Takoj se je opazilo da je bil kar precej premožen. A za to mi je bilo vseeno. Posedel me je na kavč mi prinesel deko in skuhal čaj. Ko je bil čaj pripravljen je sedel zraven mene. Jaz sem samo žalostno gledala v kamin. Pogledala sem tudi na uro. Andrej je odšel uro kasneje kot je bilo pričakovano in ura je bila sedaj že tri a zunaj je že deževalo in zgledalo je kot da bi bila polnoč. Odložila sem čaj in Xander je dal glavo na mojo ramo. Roko je dal čez mojo ramo in jaz čez njegovo. Nisem se zavedala kako je to izgledalo navzven. Tega sem se šele zavedla ko so se nenadoma vhodna vrata odprla in notri je stopila ženska.