~~~~ZJUTRAJ~~~~
Zbudila sem se ob sedmih. Sreča, da je bilo snega zdaj toliko, da si lahko hodil. Danes smo odšli v šolo normalno. Skoraj normalno. Od mojega doma do šole vozi avtobus. Ampak, snega je še bilo toliko, da je avtobus bolj počasi vozil. Vsi na avtobusu smo zamudili 15 minut. »Kje si bila?« me je vprašala Ema. »Na avto...« nisem mogla dokončati stavka, ker je k meni prišla učiteljica za zemljepis. »OOO, a zamujamo gospodična “ VEDNO TOČNA“!!!!! HMMMM?« sovražim ko tako govori. »Ne gospa učiteljica! Oprostite gospa učiteljica.« vedno ji moraš reči “GOSPA UČITELJICA“. Z Emo sva se posvetili učbeniku, medtem pa je bila Jasmina vprašana. Med odmorom smo odšle v prostore za časopis. »Ste se prišle prijavit?« nas je vprašala gospa Čačka. To je učiteljica, ki ni več učiteljica ampak vodja časopisa. Prikimale smo.»Kar pojdite tukaj levo. Mija vas bo sprejela.« Odšle smo po stopnicah v klet. Ni izgledala kot klet, ker je bila preveč svetla. »Izvolite. Povejte svoje ime in talent ali predstavo, ki ga/jo boste predstavile. « Tako smo povedale vse podatke in odšle v učilnico za likovno. Ko je zazvonilo, smo se pripravile.
~~~~DOPOLDNE~~~~
»Dobro učenci, pripravite risalne liste in bele, modre in podobne barve. Takoj bom nazaj,« je rekel učitelj in stekel iz razreda. Ko je prišel nazaj, je s sabo imel škatlo polno risb o zimi. Vedela sem kaj nas čaka. Risali smo snežinke in kepe. Po končanem mučenju (ne znam risati) smo imeli malico. Hitro sem zbasala kruh in odtekla do omaric. Tam je bil učitelj. Povedala sem mu, da imam zdaj zobozdravnika in da morem iz šole. Dovolil mi je. Seveda sem morala po Brino. Ampak, ker je Brina Brina, ni hotela iti domov, dokler se ni poslovila od vseh v razredu. Vem, v prvem razredu je, ampak takšna pa že ne more biti. »No, kje sta punci!« mi je rekla mama in z avtom odpeljala iz bolj očiščenega parkirišča šole. Do zdravstvenega doma smo " brez snega" imele pet minut. Zdaj se je povečalo na deset minut. Medtem, ko smo čakale na vrsto, sem jaz gledala telefon, Brina pa je skakala po stolu, in ni ubogala mamo. »Naslednji prosim naprej!« se je zadrla medicinska sestra. Z Brino sem stopila v ambulanto in dala najne kartice na mizo. »Katera bo prva?« je vprašala zdravnica. Brina je stekla na sedež, odprla usta in zaprla oči. »Prav. Pa poglejmo. Tole je vredu, tole tudi...« Nisem več mogla prenašati vseh številk in ne vem česa še. »Vredu Brina. Dve uri ne smeš jesti. Prav?« je rekla zdravnica. Brina je odprla usta in s cvilečim glaskom rekla»Kajjjj!!« jezna je odšla ven in zaloputnila z vrati. Ko sem končala, smo odšli domov.
~~~~POPOLDAN~~~~
Doma sem šla v sobo in poklicala Emo. Povedala mi je stvari za nalogo. Nato sem se ilegla na posteljo in začela brati grozljivko. Nenadoma sem na oknu zaslišala škrapljanje in zato sem stekla k njemu in ga odprla. Začelo je deževati. Zato sem se še bolj udobno namestila v posteljo in naprej brala. Ravno, ko sem prišla do najbolj sttašnega dela je zegrmelo in zabliskalo in... »MAMIIIIIIIIII!!!!!!« se je slišalo iz druge sobe. Ker sem bila najbližja, sem prva stekla v sobo in zagledala Brino. Sedela je na tleh v temi in pri odprtem oknu. »Brina!!!! Kaj se je zgodilo????« je vprašala mami, ki je ravno prišla v sobo. »Hotela sem dati polnilec od tablice v šteker, pa me je streslo in ugasnile so se luči.« je rekla Brina, cela okamnela. Nepremično je sedela na tleh. »Pridi Brina greva k zdravniku. Adela bodi doma. Naredi, par stvari v temi in ne dotikaj se tega štekerja!!!!« Pokazala je na šteker, ki je štrlel iz stene. Prikimala sem.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Torej, po dolgem času sem se odločila, da bom spet pisala tole zgodbo. Tudi drugo zgodbo bom še vedno pisala. Vesela pa bi bila, če bi komentirali, in napisali mogoče kakšno kritiko.
LP.
KOKICA