Hejla,
torej dolgo časa nazaj sem objavljala zgodbo Apocalypse in....prišla je 2. sezona:grin::grin::grin: Tokrat pod naslovom Doba strtih src
Če hočete brat vam ni treba it nazaj brat 1. sezone ampak lahko začnete kar pri drugi, ker je zgodba zase.
Hvala vsem, ki ste spremljali staro in boste tudi drugo sezono.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Gozd miruje, prežema ga neskončna tišina. Goste meglice se plazijo po tleh pokritih s snegom. Smreke in jelke so negibne. Vsa narava spi skupaj z deklico. Njeni prelepi črni lasje se zlivajo po snežni odeji. Tako bleda je, da se obraz skoraj zlije z okolico. Ustnice ima rahlo odprte in skoznje uhaja oblaček pare. Edini dokaz, da živi. Tanka mrežasta oblačila komajda zakrivajo suho telesce. Nenadoma dekletu komaj opazno zatrepetajo veke. Njen prsni koš se nekajkrat sunkovito dvigne in spusti. Počasi si pomane oči in se dvigne na komolce. Svet se zamaje, podoba se popolnoma spremeni…
__________________________________________________________________

Zmedeno zamežikam. Prisegla bi, da sem prej ležala v zasneženem gozdu obkrožena z visokim drevjem. Zaskrbljeno premerim okolico. Srce mi obstane. Še predobro poznam ta kraj. Previdno se vzpnem s prašnih tal. Obdajajo me ruševine. Malo mesto je popolnoma mrtvo. Takšno kot nazadnje, ko sem ga videla. Drhteče vdihnem. Bolečina mi reže srce. Obljubila sem si, da nikdar več ne bom prišla sem. Kraj kjer je umrla moja mama. Kraj kjer sem imela prijatelje, kraj kjer sem odraščala. Kraj kjer sem izgubila vse in vse dobila. Kjer se je vse začelo in končalo.
Hiše so v popolnem razsulu, trg kjer je nekoč stal ponosen drevored in ogromna fontana je uničen.
Naredim nekaj korakov nazaj.

»Zakaj sem spet tukaj?« prestrašeno zamrmram. »Morda so bile vse le sanje,«

Uprem se solzam in raje stečem, stran, stran, stran. H grobu. Tja kjer je mami.

»Ni mi uspelo, nisem je mogla rešiti,« zašepetam, ko stojim ob edinem delčku zemlje pokritem s cvetjem v tej puščobi tukaj. »Nisem ključ, nisem kar si mislila, da sem,«

Zdaj ne morem zadržati solz. Samo stojim, ptice pa začnejo peti svoj tihi napev.

*i*»Poišči jo! Ključ si, ključ do vsega, prosim te poišči July!«*i*
Mamine zadnje besede mi zopet odmevajo v glavi.


Drobna sinička poleti okoli mene in prikliče mojo pozornost, nato pa se z nožicami oklene stebla vrtnice. Vrtnica je rdeča in brez trnov. Namrščim se in pogladim cvetne liste. Nato s prsti zdrsnem po steblu, nežno odtrgam cvetlico. Na prej gladkem steblu poženejo ostri trni, zapičijo se mi v dlan. Vendar rože ne izpustim. Kri mi kaplja na belo obleko.

»Vem,« zadrhtim in odtrgam trn z vrtnice.

»Vem,« z gladkim rezom raztrgam zgornji del obleke. Tam, natanko tam, kjer bi moralo biti srce imam debelo brazgotino. Ni poti nazaj. Izgubila sem svojo bitko.