*i**b*poglavje 8./Prerokba*b**i*
*modra**i*27.10.-nedelja*i**modra*

To jutro je na oglasni deski pred jedilnico viselo obvestilo. *i*Ob 10-ih se naj vsi učenci vseh letnikov zberejo v veliki dvorani.*i* Po mirnem zajtrku, sva z Amaris odšli v knjižnico, tako kot vsak dan. V knjižnico ne hodi veliko učencev, in knjižničarki je všeč, da ima vsaj dve stalni gostji, zato naju ne moti. Odšli sva mimo polic, vse do zadnje omare s knjigami, kjer imava najin kotiček. Tam sva se usedli na okensko polico, in se začeli pogovarjati. "Pred nekaj dnevi, sem našla tole knjigo." je rekla Amaris in mi pokazala knjigo. Imela je trde platnice, in naslov je bil že čisto zguljen. Ko sem jo odrpla je zadišalo po starih listih. Strani so bile rjave, in ponekod je tekst že zbledel. "Na stoti strani je napoj, za prijateljsko vez. S svojim najboljšim prijateljem se lahko tako povežeš, da čutiš kdaj je ta v nevarnosti in lahko se pokovarjava prek misli." je dejala. Odprla sem knjigo na stoti strani in na hitro preletela recept. "Pa ne zgleda ta napoj nekam zapleten?" sem jo vprašala. "Plus kje bova dobili sestavine?" "Ne skrbi. Ko bomo odšli naslednjič v mestece, kar je mimogrede ta četrtek, lahko nakupim vse potrebno." je rekla Amaris in mi vzela knigo, ter jo spravila v svojo torbo. "No prav. Kdaj začneva?" sem končno odgovorila. "V petek, ta teden." mi je odvrnila Amaris in morali sva že iti v dvorano.

Ko sva prišli, so najini sošolci že sedeli na stolih, postavljenih okoli malega odra. Na odru je bila mizica, na njej pa je bil kelih. Bil je srebrne barve, in imel je narisane modre znake naše šole po celotni zunanjosti. Z Amaris sva se usedli zraven Willa, ki je bil za ostalimi sošolci. Malo po tistem ko sva prišli z Amaris je na oder stopila ravnateljica. Oblečeno je imela to obleko:https://www.pinterest.com/pin/860820916307777427/. Lase je imela spete v kito. Za njo je stopicljala podravnateljica. Njenega imena nisem vedela, a spominjala sem se je od prvega dne. Nosila je to obleko: https://www.pinterest.com/pin/384143043233185533/ in lase je imela spuščene. Stopila je do mizice in se tam tudi ustavila. "Pozdravljeni dragi učenci." je pričela ravnateljica. "Najbrž ste že slišali za zgodbo o starem svetu. Ko so še bili magični in naravni. No, na vski dve leti pošljemo deset učencev na nalogo, da jih najdejo in pripeljejo nazaj." je dejala ravnateljica in njen ton je zvenel oddaljen, prestrašen, žalosten. Z Willom in Amaris smo se spogledali. Dobro smo vedeli kaj bo sledilo. "V tem kelihu, se pojavijo listki z imeni. Prosim, da izbrani pridejo na oder." je še dodala in prikimala podravnateljici, ki je iztegnila roko, in iz keliha povlekla siv list. Predala ga je ravnateljici, ki je z grozo v očeh prebrala ime. "April Rodriguez!" celotna dvorana je potihnila. Slišalo se je samo Aprilino plitvo dihanje. S tresočimi nogami je vstala in pred celotno šolo odšla do odra. Tam jo je podravnateljica objela, ji nekaj rekla, in April je odšla do stola, ki je stal v kotu odra. Podravnateljica je izvlekla nov listek, na njem je pisalo: "June Anderson." Nato je podravnateljica izvlekla še več listov, na katerih so bila imena vseh mojih sošolcev in sošolk. Na koncu, sva prišla na oder še jaz in Will. Ko sva prišla še midva, naju je podravnateljica objela, in nama dejala: "Zelo mi je žal." nato se je obrnila na petah in odšla do keliha, da bi vanj vrgla vseh deset listkov. Kelih je nato zažarel v srebrni barvi, in iz njega se je pokadilo. "Sedaj ko je izbranih vseh deset učencev, bi se radi poklonili vsem žrtvam iz prejšnjih let." nato je na odru zrastel plakat, na katerem je bilo napisanih vsaj sto če ne več imen. Po koncu ceremonije, ko so vsi učenci odšli, sta nas ravnateljica in podravnateljica peljali v ravnateljičin kabinet.

"No, pričakovali smo to." je rekla ravnateljica, ko smo vstopili v njen kabinet. Vsedla se je na stol in nas pogledala z žalostnimi očmi. "Okej, malo bo treb pojasniti, kaj se je pričakovalo?" je bila začudena Margo. "Učiteljica Jane vam je povedala legendo o starem svetu, o razkolu in tako dalje. No na vsaki dve leti, se pojavi kelih ki izbere deset učencev, in jih pošlje na nalogo, da jih poiščejo." je začela razlagati podravnateljica. "In vaši starši so bili prvi in edini, ki so jih našli, in se živi vrnili nazaj. Vse ostale generacije, no ni jim uspelo." je dokončala ravnateljica. "Sedaj boste odšli vi, in na vas bo prežala hujša nevarnost kot na druge. Začeti vas moramo uriti takoj ko bo možno, kar pomeni že jutri." "Ampak, čeje tako nevarno, zakaj še potem pošiljate učence, da gredo na to nalogo? Kje je fora v tem, če na vsaki dve leti izgubite deset učencev?" je vprašala June. "Ne pošljemo jih mi. Izgubljena plemena, pošljejo kelih k nam, v upanju da jih najdemo in rešimo." ji je odgovorila podravnateljica. "Ampak saj so že naši starši odšli tja, in jih našli. Zakaj jih niso pripeljali nazaj?" je vprašal Jack. "Niso mogli. Takrat, je potekala vojna za našo šolo. Ni bulo varno, da bi jih pripeljali sem. Vaši starši so se vrnili kakor hitro so lahko, da bi pomagali šoli. A ko je bilo vojne konec, niso našli več poti nazaj. Od takrat naprej, je ni našel več nihče." je pojasnila ravnateljica, in se zastrmela v mizo. "In kdaj gremo na to nalogo?" je vprašala Marie. "Spomladi." sem ji odgovorila. June in April sta me sumničavo pogledali. "Ja, prav ima. Takoj po prižigu lampionov. To bo okoli petnajsetga aprila." je pritrdila podravnateljica. "No, jutri se bomo začeli pripravlajti. Zamnjati vam bo treba urnike. Vaše vaje z močmi, bodo postale pogostejše, in naučiti se bo treba leteti z zmaji, pred napak." je še rekla ravnateljica, nato pa se je s svojo sodelavko poslovila od nas.

Po tem, sva z Amaris odšli v našo sobo. Ulegli sva se vsaka na svojo posteljo, in se začeli pogovarjati. "Lessie, kaj če nam ne uspe?" me je po dolgem premoru vprašala. "Seveda nam bo. Upam samo, da bomo vsi prišli živi nazaj." sem ji odgovorila. Tisti dan smo dokončale nalogo, in se odpravile na sprehod ven. "Kako si vedela, da bomo odšli spomladi?" je zanimalo June. "Uh, nekje sem že nekaj brala o tem." sem hitro odgovorila. April in June sta me pogledali s sumničavim izrazom, kot da bi vedeli, da nekaj skrivam. "No, saj ni tako hudo. Špricali bomo šolo, nekaj mesecev. To bo zabavno." se je pošalila April, a ni bilo smešno. Vse smo vedele, da se najbrž ne bomo vsi vrnili živi in zdravi. "No, vmes je še nek božični ples." je rekla June, da bi malo povedrila ozračje. "In kaj naj bi bilo to?" je vprašala Marie. "Vam ravnateljica ni nič povedala prvi dan ko ste prišle?" je vprašala June. "No, očitno ne. To je ples 21. decembra. Potem gredo nekateri domov za božič, nekateri pa ostanejo na šoli." je rekla June. "In še pred tem, ko bo jezero zamrznilo, bodo uredili drsališče." je bila cela vesela June. "Oh, tega pa se veselim." je rekla Marie, in jaz sem prikimala. Vedno sem imela rada drsanje.

Po večerji, smo se uredile in se pripravile na spanje. "Vidim, da se April še ni sprijaznila s tem, da je zunaj 0 stopinj." sem rekla Amaris. Vse ostale smo bile namreč oblečene v dolga oblačila, a April je bila oblečena v kratke hlače in majico z naramnicami. "Eh, saj ima moči ognja. Nje ne more zbesti." je rekla June, ki je slišala najin pogovor. Nato smo odšle spati. In bila je končno noč, brez sanj. Samo lepa črnina.
.
.
.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

*i**b*Uh, po enem mesecu končno novi del. Ni glih neki dolg del.... ampak upam da vam je bilo všeč.
K.*b**i* :kissing_heart::popcorn: