*b**i*poglavje 7/ Zgodbica o starem svetu*i**b*
*modra**i*7.10.-ponedeljek*i**modra*

*i*September je šel mimo zelo hitro. Preden sem se zavedala smo pisali že prvi test iz zmajouka (dobila sem najvišjo oceno), in nato še test iz rastlinoslovja. Ure moči, niso več iste, saj zdaj ima vsak dvakrat na teden zasebne ure pri učiteljici Wood (jaz jih imam ob četrtkih ob petih popoldan in ob sredah ob štirih popoldan). Ne vem kako je pri drugih, a pri meni učiteljica Wood veliko zahteva. Nič ne pripomore to, da sem šele pred dobrim mesecem ugotovila da imam moči. In še to, da se moje moči menjujejo. Enkrat so vodne, drugič ledene, in ne morem jih upravljat, da bi bile po moji volji ledene, ali vodne. Moje sanje so še vedno iste. Skoraj vsak teden sanjam tisto žensko s kodrastimi lasmi ki je pobegnila. V ozadju slišim nekoga kričati moje ime, nato začne samo kričati, in na koncu se joka. Še vedno ne vem kdo je, a nekaj ima opraviti s to pobeglo žensko. Vedno me zbudi Amaris, za kar sem ji hvaležna, saj se sama ne morem zbuditi iz njih. Amaris in ravnateljica ter Amethyst so edini ki vedo za nočne more. Saj zaupam drugim puncam, a jih nočem moriti oziroma strašiti. Že tako imajo dovolj svojih skrbi s svojimi močmi in ocenami. A včasih, ko me Amaris zbudi, si želim, da bi me pustila. Občutek imam da je še nekaj naprej, kot da se bo nekaj novega zgodilo, če bi videla še naprej sanje.*i*
Prvo uro smo imeli vsi prosto, saj je učiteljica Wood zbolela. Po zajtrku sva z Amaris oblekli najina plašča in odšli do hlevov na zadnji strani šole. Lilo je zelo močno, komaj sva videli pred sabo. Veter je tako močno pihal da nama je nosil dež v obraz, in ko sva končno prišli do toplega hleva je dobesedno curljalo dol iz najinih plaščev. Na srečo so šolski plašči vodoodporni, in najini uniformi nista bili mokri. »Nama lahko posušiš plašča?« me je vprašala Amaris. Pogledala sem svoje znamenje, ki je bilo v obliki dežne kaplje. Prikimala sem ji, se skoncentrirala na plašča, in si predstavljala kako voda izginja iz najinih plaščev. Nato je vode res začela izginjati, in plašča sta bila zopet suha. Z Amaris sva odšli mimo veliko ograd, dokler nisva prišli do konca. Tam sta bili ogradi Amethysta in Nebulosse. Usedli sva se na kopico posušene trave in se začele pogovarjati. »Iste sanje?« me je vprašala Amaris. »Ja, vedno iste.« sem rekla in čez minutko nadaljevala. »Kaj če me naslednjič ne bi zbudila?« sem jo vprašala. Amaris je dvignila pogled in me zaskrbljeno pogledala. »Ampak, te ne skrbi, kaj se bo potem zgodilo?« me je zaskrbljeno vprašala. »Seveda me skrbi, ampak nekaj je še naprej. Vedno me zbudiš točno takrat ko tista ženska pobegne, ampak kaj če je še nekaj naprej? Kaj če se nekaj dogaja tam zunaj pa nihče ne ve?« sem jo vprašala. Amaris je bila nato tiho. »No prav, pustila te bom pet minut, potem pa te bom zbudila.« je rekla. »Hvala.« sem odgovorila. Nato sva se še pogovarjali, in na koncu sva odšli nazaj v šolo.

Drugo uro smo imeli higieno zmajev. Naslednji teden dobimo oceno iz praktičnega znanja, zato smo danes vadili na malem zmajčku. Morali smo ga pomiriti, in mu očistiti krilo. Za povrh vsega je ta zmaj sanjski, in mali sanjski zmaji, so lahko nevarni, saj še ne znajo nadzirati svojih moči. Na koncu ure, smo imeli vsi opraskane roke. April, je dobila zmaja, ki upravlja s tvojim spanjem, in je vmes med čiščenjem krila trikrat zaspala.
»In, potem me je zgrabil za roko, in me ugriznil in…« je razlagala April, kako jo je njen majhen zmajček ugriznil, in med razlago, je padla z glavo naprej. Na srečo imam dobre reflekse, in sem pograbila rože iz vaze, ter jih zalučala na drugo stran mize, da je April z glavo pristala na rožah, ne na svoji malici. »Kdo jo bo zbudil?« je vprašala Marie. »Saj veste, nikoli se noče zbuditi v prvo.« je dodala, in začela dregati April, da bi se zbudila.
Tretjo uro smo imeli napoje, kjer smo vlekli iz škatle listke, napojev ki smo jih morali narediti. Jaz sem izvlekla zmrzalni napoj, ki osebo zamrzne. Postopek je bil kar težek, saj si moral nekatere sestavine zdrobiti, druge zmečkati, tretje sesekljati in četrte narezati. No, na koncu je bil verjetno vredu? Nisem prepričana, ali mi je sploh uspelo, saj je učiteljica dejala naj spravimo napoje v stekleničke, in da jih bo ocenila do naslednjič. Četrto uro smo imeli zmajouk. Učitelj je začel poglavje o luskah, a je govoril tako dolgočasne stvari da sem vmes odletela v svoje misli najmanj desetkrat.
Zadnjo uro smo imeli zgodovino, moj najljubši predmet. »Danes bomo govorilio propadu starega sveta.« je rekla učiteljica Jane in na tablo z zavito pisavo napisala *i**b*Propad starega sveta.*b**i* »Več kot sedemsto let nazaj, je bil svet normalnih in svet magičnih združen. Živeli so v sožitju, zmaji so leteli prosto, samorogi so hodili prosto. Kralj normalnega sveta, Hektor lll je imel sestro Katie, kraljico magičnega sveta. Njuni starši so bili normalni, in Katie, je bilo pravo presenečenje. Katie je odraščala pri svoji teti v gradu magičnega sveta. Ko je njena teta umrla, je ona podedovala prestol. A Hektorja je prevzela ljubosumnost. On je hotel imeti moč, ki jo je dobila njegova sestra, namesto tega, pa je bil navaden smrtnik.« je rekla učiteljica Jane, ki se je naslanjala na svojo mizo. »Po približno tridesetih letih sovraštva in kovanja načrta, je Hektor udaril, in njegovi vojaki so se prikradli v Katiin grad, ter jo usmrtili. Tako je kraljestvo magičnih ostalo brez vodstva. Pripadali so kralju Hektorju. A so se mu uprli. S svojimi močmi so napadli navadne smrtnike in začela se je več desetletna vojna. Ko je umrl Hektor, se je vojna za nekaj let umirila, a nato so zopet udarili. Bitka se je nadaljevala še nekaj let, dokler, niso magični pregnali vse navadne stran, jim izbrisali spomin, in jih pustili, da se sami znajdejo kako in kaj.« učiteljica se je vstala in na tablo napisala letnico *i**b*1567*b**i* »Tega leta, so se magični razdelili. Polovica se jih je odselila med navadne, da jim je pomagala znova zaživeti, druga polovica pa se je razdelila še na pol. Nekateri so ostali na mestu bojišča in znova zaživeli, drugi pa so zbežali. Vzeli so svoje samoroge in zmaje ter zbežali stran.« je rekla učiteljica Jane. »In kaj je sedaj z njimi?« je vprašala April. Učiteljica se je obrnila proti nam, in nadaljevala: »No, na vsaki dve leti je nova prerokba, ki izbere nekaj učencev, da jih gredo poiskat. A ne veselite se. Nihče se še ni vrnil nazaj ži, razen- Razen nihče.« je rekla učiteljica, in ob zadnjih besedah prebledela. *i*Nekaj skriva, in zdi se mi da vem kaj.*i* sem pomislila, in pustila te misli pri miru.
Ko je zvonilo, in so vsi odšli, sem Amaris rekla, da sem pozabila učbenik za zgodovino in naj me ne čaka. Odšla sem nazaj v učilnico, in tam našla učiteljico Jane, kako je brisala tablo. »Gospa Jane?« sem vprašala. Učiteljica se je obrnila, in mi namignila naj pridem notri. Zaprla sem vrata, in odšla do njene mize, ter se usedla na stol nasproti nje. »Povej ljubica, kaj je?« me je prijazno vprašala. »No, nekaj nam prikrivate.« sem rekla, in prekrižala noge. Učiteljica je malo zardela, in se naslonila na svoj stol. »Kaj te pripravi do tega, gospodična Rossi?« me je vprašala. Vdihnila sem in začela: »Ko ste nam govorili zgodbo pri pouku, je izgledalo, kot da ste hoteli še nekaj povedati. Kot da ste hoteli povedati, da se je nekdo vrnil živ, a ste nato hitro zaključili.« sem rekla. Učiteljica je glasno pogoltnila in nato rekla: »Zvečer, pridi v moj kabinet. Takrat ti bom vse razložila. Po večerji pridi.« je rekla učiteljica Jane, in me odslovila. *i*Čudno, vedno se mi je zdela prijazna, ne pa prestrašena.*i* Hitro sem pohitela do jedilnice.
Po kosilu, smo v sobah delali domače naloge. Z Amaris sva sedeli na moji postelji in reševali učni list iz zmajouka. Takrat se mi je zdel pravi čas, da ji povem za učiteljico Jane. »Bi šla z mano po večerji v kabinet učiteljice Jane?« sem jo vprašala. »Nekaj nama ima za povedati.« sem rekla. Amaris je prikimala in nadaljevala s svojo nalogo.
Večerja je prišla kmalu. »Zakaj sta tako tiho?« je mene in Amaris vprašal Will. Sploh nisem vedela da je zraven. »Oh, nekaj razmišljava.« sem hitro rekla in naprej gledala v svoj krožnik. Po večerji sva z Amaris čim hitreje odšli od mize, do učiteljice Jane. Na poti naju je dohitel Will. »Ok, kaj se dogaja?« je vprašal. Z Amaris sva se spogledali, in na koncu sva ga povabili k učiteljici Jane.
Kabinet učiteljice, je bil nasproti učilnice za zgodovino. Amaris je potrkala in učiteljica je odprla. »Zakaj ste vsi trije tukaj?« je vprašala. »Niste rekli, da ne smem nikogar pripeljati.« sem rekla in vstopila. Kabinet je bil dovolj velik za posteljo, omaro, mizo in stole. Dišal je po sveže skuhanem čaju iz kopriv. »No, nimam dovolj stolov, zato bomo sedeli na tleh.« je rekla učiteljica in prinesla še dve dodatni skodelici za čaj. »No, kaj te zanima?« me je vprašala učiteljica Jane. »Saj veste, zgodba?« sem rekla. Učiteljica je verjetno zopet pobledela. »No, želiš vedeti, zakaj vam nisem povedala kdo se je rešil?« me je vprašala. Vsi trije smo prikimali. »Nisem vam povedala, saj bi-» »Potem tudi mi hoteli poskusiti.« sem dokončala njen stavek. Učiteljica je prikimala. »Ampak vedeti morate, da je zelo nevarno. Do sedaj je uspelo samo…« učiteljica ni dokončala, saj se me je dotaknila za roko, in naenkrat sem padla v temo. *i*Prebudila sem se v razredu zgodovine. Star učitelj je predaval petnajstim učencem. Vsi so se mi zdeli zelo znani. V kotu v zadnji klopi je sedela punca s skodranimi lasmi, ki je napeto poslušala učitelja, ki je govoril isto zgodbo kot nam jo je danes učiteljica Jane. »Ampak gospod Spider, kje so sedaj?« je vprašal eden izmed učencev. »No, gospodič Rodriguez, vsaki dve leti se pojavi prerokba, o desetih otrocih, ki naj bi našli te magične, a nihče se še ni vrnil živ. Upaj da ne boš letos ti izbran« je rekel učitelj. Takrat sem zopet padla v temo, in pristala sem na travniku za šolo. Vsi učenci so mahali skupini desetih učencev, ki je s svojimi zmaji odhajala, na zelo težko nalogo.*i* Nato sem zopet padala, in pristala sem nazaj v realnosti. »Za boga Alessia, nonstop omedlevaš.« je rekla Amaris, in me prijela za roke, ter me povlekla nazaj. Vsi trije so me gledali z zaskrbljenimi očmi. Takrat sem videla učiteljico Jane in posvetilo se mi je kaj se je zgodilo. »Vi ste bili tam!« sem rekla, in se usedla. »Videla si, kar si hotela!« je odgovorila. »Ampak to še vedno nič ne poja- seveda. Gospodič Rodriguez je Aprilin oče!« sem rekla. Takrat so se mi odprli možgani. »Naši starši so odšli in našli magične. Oni so tisti, ki so se vrnili živi!« sem rekla. Amaris in Will sta me pogledala in nato učiteljico. Ta jima je prikimala. »Letos je zopet leto, ko se pojavi prerokba. Skrbi me-» »da bomo izbrani mi.« sem dokončala. »Tako je. Zelo je nevarno, še posebej sedaj ko je…. Ko je pobegnila.« v glavi se mi je pojavil obraz dekleta, ki je sedela v zadnji vrsti in poslušala učitelja. »Bila je vaša sošolka.« sem rekla. »Ja, odkar je učitelj povedal tisto zgodbo, si je želela najti magične. Veljajo za najbolj močne magične. Če bi jih našla, bi dobila veliko moči, in premagala bi lahko navadne. Za voljo svoje ne vem kolikokrat pra-jev babice.« je rekla učiteljica Jane. »Veliko generacij je umrlo, ubistvu je vsaka generacija umrla, razen vaših staršev. Če bi jih vi našli,…. Na vas bodo prežale pošasti, čarovnice, divji zmaji, narava, ki se vas ne bo usmilila… Nikomur ne smete povedati za ta pogovor.« je na koncu rekla učiteljica, in nas pospremila do vrat njenega kabineta. Rekla je še lahko noč in zaprla vrata.
Jaz, Will in Amaris smo sedeli v knjižnici. Povedala sem jima, kaj sem videla, ko se me je učiteljica dotaknila. »Ampak to pomeni, da bomo najverjetneje mi izbrani.« je rekel Will. »Najverjetneje res. Ko sem bila v spominu, je izgledalo kot da so se na nalogo odpravili zgodaj spomladi.« sem rekla, da bi ju potolažila, saj bi to pomenilo, da še imamo pol leta za trening. »Samo, poskusimo pozabiti na to, in bodimo spet normalni. Nihče ne sme izvedeti da vemo.« sem rekla. Will in Amaris sta prikimala.
Zvečer sem težko zaspala. Kadar koli sem zaprla oči, se mi je v glavi pojavila punca, ki je pobegnila iz ječe, ampak bila je v prvem letniku zmajev. Na koncu sem vseeno zaspala.

.
.
.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Končno novi del. Upam da vam je bilo všeč.
P.S. se opravičujem ker ni bilo dolgo novega dela.
K.:kissing_heart::popcorn: