Kozolec škripa v vetru, pripravlja se nevihta. Prve mokre dežne kaplje začnejo padati na suho prst. Daleč okoli ni ničesar razen stare kmetije, ki je že dolgo brez strehe in v ruševinah. Ženska komaj prileze do kupa vlažne slame. Sope in težko diha, umazana je od blata in krvi. V rokah drži majhen zavitek, nenadoma nanj kane dežna kaplja. Čeprav to otročičku niti malo ne ugaja ne začne jokati. Mama nežno obriše kapljico z njegovega lica.
»En ugriz, en ugriz je kriv.« zašepeta in privije otroka tesno k sebi. Nato se uleže in zaspi. Za vedno.


16 let kasneje
»Thyra, podaj!« zakliče svetlolaso dekle in dobro namerjeno žogo v lepem loku pošlje prek mreže. Ekipa dobi točko in prijateljici si data petko. Zdaj je za servis na vrsti temnolaska, osredotoči se na žogo, ki v naslednjem trenutku poleti na nasprotnikovo stran. Ona je najboljša v razredu, vsi športi ji grejo odlično od rok.

»Krasna si bila.« ji pove svetlolaska ob koncu tekme.
»Ti tudi.« se ji nasmehne, medtem ko iz dolgih temnih las plete kito.
»Ahhh, petek je. Končno! Lahko bom šla domov in uživala v globinah mojega kavča.«
Thyra, kot se imenuje temnolaska se nasmehne prijateljičinim besedam. Lizz je vedno rada poležavala.
»A greva na poti domov še v kavarnico?« predlaga Thyra.
»Oprosti, nimam časa, saj veš delo.« Lizz ji pomežikne.
»Naj uganem, nič ni pomembnejše od kanarčkasto rumenega kavča in posode kokic.«
»Odlično me poznaš my friend.«
V smehu gresta iz garderobe.

Thyra zapušča dvorišče športnega centra. Večer je, kmalu se bo spustila tema. Pohiteti mora če želi pravočasno priti do svojega stanovanjca. Teme je ni bilo strah, že misel na to, da bi jo bilo česar koli strah je bila smešna. Vedno je veljala za tisto pogumno, ognjevito in zabavno. Zato zanjo ni bil problem, da je šla ponoči sama skozi mesto. To je bilo zavito v molčečo tišino, ki jo je kdaj pa kdaj prekinilo škripanje zavor. In korakov. Bili so tihi in mehki, ampak ne povsem neslišni za Thyriin ostri sluh. Pospešila je korak, čeprav osebe ni videla še ni želela spuščati v nepotrebne nezaželenosti. Upala je, da bodo koraki kmalu potihnili in se izgubili drugam. Niso se. Začelo jo je resno skrbeti. Zavila je v stransko uličico, labirint mesta jo bo skril. Temačni in umazani strašljivi kotički so ji bili v pomoč, ko se je morala znebiti pijanih zasledovalcev in sumljivih ljudi. Vedno se jih je. Ni trajalo dolgo pa so se izgubili. No današnji se ni. Nikoli še ni trajalo tako dolgo. Za naslednjim ovinkom je bila skrita ozka niša med dvema hišama, tam se bo skrila. Splazila se je skozi luknjo v grmovju in na drugi strani splezala v ozko skrivališče zastrto z vejami nizkih grmovnatih dreves. Zasledovalec se je kmalu zatem ustavil sredi ulice. Bil je tako blizu, da bi lahko slišal njeno plitko dihanje, vendar ga ni. Pljunil je na tla in tiho zaklel.
»Thyra, pridi takoj!« je zaklical. Dekle je odrevenelo, pa ne zaradi tega, ker je poznal njeno ime. Zaskrbljujoči so bili njegovi dolgi podočniki.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Lotila sem se nove vampirske zgodbice in to je šele začetek...