Zazvoni budilka, Thyra skoči pokonci. Zehajoče pogleda na uro, 6.30. Odšla bo na sproščujoč jutranji tek, potem pa na zajtrk v kavarnico nedaleč od njenega bloka. Tako je najraje začela jutro, ob vikendih pa še posebej. Čez teden je obiskovala športno gimnazijo v norveškem mestu, za vikend pa se prepustila užitku zasneženih ulic in sprehodih po naravnih parkih, kjer je gledala čudovite fjorde. Od kar je pomnila je živela tukaj na Norveškem, osnovno šolo je sicer obiskovala na podeželju in bivala pri krušnih starših. Ja, Thyra ni poznala svoje prave družine, tudi bratov in sester ni imela. Njeni skrbniki ji niso želeli govoriti o tem kako je prišla k njim, največ kar so ji povedali je bil stavek 'Mama ni mogla več skrbeti zate in smo te vzeli za svojo mi.' Thyra je vedela, da je to le olepšana resnica, vse je izdal pogled in glas, ko so ji skušali prepričujoče povedati te besede. Krušna družinica je bila prijazna, vendar se je pozneje vseeno odšla šolat v mesto. Tukaj si je ustvarila dom in prijatelje. Ne, v resnici si ni ustvarila doma, vedno se je počutila kot, da ne spada sem. Po bledi polti se ni razlikovala od drugih Skandinavcev, zato pa so izstopali njeni temni lasje in oči. Ni bila iz tukaj, njen dom je bil nekje drugje. Še sama ni vedela kje. Prav zato jo je včerajšnji dogodek tako presenetil, v njej je zbudil nekaj česar ni začutila še nikoli. Podobnost. Ni imela dolgih zob, niti kakršnih koli srhljivih sposobnosti, kot je na primer prisila. Pa vendar je začutila kako sta si podobna.
Misli o tem je želela spraviti iz glave, toplo oblečena je stopila v jutranji mraz, oblački njene sape so risali spirale v svež zrak. Sneg ji je mehko škripal pod nogami, lepo obrobje mesta je bilo polno parkov, ki so bili v tem letnem času podobni zimski pravljični deželi. Thyra se je napotila v enega od njih. Zaradi ostrega mraza so ji pordela lica. Bila je sama. No, ne čisto.

Za enim od dreves je stal mož z dolgimi zobmi. Imel je svetle lase in belkasto modre oči, ki so budno spremljali vsak dekletov gib. Kmalu bo uporabil svojo moč in opravil nalogo. Iz žepa je vzel list papirja na katerem je bilo zapisano sporočilo. Zavezal ga je na kamenček. Počakal je na pravi trenutek, potem pa magijo osredotočil nanj. Sporočilce je s kamenčkom v red poletelo in pristalo v dekletovem žepu. Naloga je bila opravljena.

Thyra je vzela kepico snega, držala jo je z golimi prstki, ta občutek ji je bil všeč. Ko je od snega ostala samo voda je otresla roke in segla v žep po rokavice. Potegnila jih je na plano, skupaj z njimi je padel tudi kamenček. Thyri ni bilo v navadi, da bi v žepih nosila kamne, zato ga je pobrala. Ob dotiku jo je poščegetalo po prstih, bilo je drugače kot ob dotiku s snegom, bilo je toplo. Nenavadni trenutek je izginil, odvezala je papirček s kamna. Sporočilo napisano na njem jo je zgrozilo, njena nočna mora postaja resničnost…