1. POGLAVJE: Izginjajoči vodnjak, 3. del


MEG

Bri je jokala. Bri. Oseba, ki ni nikoli jokala. No, vsaj kakor sem jo poznala. Obraz je zakopala v blazino. Ni hotela govoriti. Zabrusila mi je, naj se brigam zase. Vedela sem, da je bilo to le začasno, ampak… vseeno me je zaskrbelo. Bila sem jezna na Bri, ker me je odvlekla v ambulanto. In potem je bil še tisti… tisti Roy. Eden od ljudi, ki so mi uničili življenje.
Hkrati pa se mi je prijateljica smilila. Nisem vedela, kaj ji je ravnateljica naredila/rekla, a… Zagotovo ni bilo dobro.

*

Bri sem pustila samo v sobi. Bolje povedano: Prosila me je.

Na poti iz internata sem zašla v gručo dijakov, ki so se kepali. Ko so me zagledali, so se začeli režeče spogledovati. Z druge strani mi je v obraz priletela ledeno mrzla kepa. Priletela je s takim sunkom, da sem se opotekla. In spet se je začelo. Kepe so letele od povsod. Vse so imele en sam cilj: Zadeti in ponižati Megan Marshall. Kapa mi je padla z glave. Bala sem se jo pobrati. V mojih laseh se je kopičila voda snega, počutila sem se, kot bi me nekdo oprhal z ledeno mrzlo vodo in me postavil v zamrzovalnik.
»Poglejte, čudakinja je prišla!« so kričali, se zlobno smejali in mi za ovratnik tlačili sneg.
»Mozoljavka!« je zaklical nekdo in v obraz sem dobila kos ledu. Spotaknila sem se in s krvavim obrazom naprej priletela v sneg. Hotela sem zakričati. Vstati. Nisem imela moči.
Nenadoma me je nekdo potegnil iz snega. Krikov dijakov ni bilo več. Očitno so se zaposlili drugače. Ostro sem vdihnila in izkašljala vodo, ki sem jo po nesreči vdihnila v snegu. Z ustnice sem si obrisala kri. Obrnila sem, se nazaj, da bi videla človeka, ki me je potegnil iz snega. Ko sem ga zagledala, so se mi ustnice izsušile.
»Ti,« sm naveličano rekla. Roy me je postrani pogledal.
»Hočeš, da te pospremim-?«
»Ni treba,« sem ga zavrnila še preden je dokončal stavek.
»Kam boš-?«
»V sobo,« sem ga prekinila in hotela odkorakati mimo njega. Zgrabil me je za ramo.
»Prebito ustnico imeš,« je rekel.
Zavila sem z očmi. »Vem.« Odrinila sem njegovo roko in se odpravila v internat. Tole mi ni bilo všeč. Norčevanje lahko prenesem, tole pa… Morala sem se močno upreti, da ga nisem zadavila.

*

V soboto 7. decembra sem imela nočno moro. Stala sem v veliki vroči jami, katere stalagtiti so žareli. Raugledala sem se. Obrnjena sem bila proti velikem kamnitem prestolu, na keterem je (kar je bilo precej zanimivo) stalo ogledalo. Videla sem odsev stropa in na srečo ne svojega. Za mano so bila velika kovinska debela vrata. Odskočila sem, ko so se začela škripaje odpirati. Dva stražarja trola – vsaj tako sem predvidevala – sta potiskala vrata, da so se odprla ravno dovolj, da so vstopile tri postave. Dve sta imeli na glavi kapuce, tretja pa je bila dekle. Dekle je imelo zagorelo polt, rjave ravne lase in lep obraz. Oči je imela od utrujenosti priprte. Vklenjena je bila v verige, ki so škripale po tleh in me spravile ob živce.
»Torej,« je po dvorani zadonel ženski glas. Nisem vedela od kod je prihajal. Postavi sta se približali prestolu in se priklonili.
»Pripeljali smo jo, kot ste naročili, Moja gospa,« je rekel eden. Njegov glas se mi je zdel čudno znan. Ko si je snel kapuco, ga nisem prepoznala, zato se mi je zdelo čudno. Potem sem dojela, da je govoril ogledalu. Ogledalo je poklical z 'Moja gospa'.
»Vidim,« se je oglasila ogledalo. Potem si je kapuco snela še druga postava, ki je bil očitno tudi fant. Oba nista mogla biti starejša od sedemnajstih let.
V zrcalu se je pojavila podoba prečudovite ženske, ki je žarela v zelenkasti svetlobi. Ogledala si je dekle, ki je med fantoma utrujeno klečalo pred njo.
»Hm….«
»M-moja gospa, pripeljali smo najlepšo, ki smo jo lahko našli,« je rekel fant na moji desni.
»Dobra bo. A to ni vse.«
Eden od fantov je zavzdihnil.
»Njeno telo je odlično, a je še ena težava. Potrebujem kri Britney Le Roche,« je rekla ženska. Zazdelo se mi je, da se mi je po hrbtu splazila ledeno mrzla kača.
»Da, Moja gospa. Našla jo bova.«
Ženska je zamahnila z roko. »Oh, to ni vajina naloga. Poslala sem vohuna. Naloga bo skoraj prelahka zanj.« Zlobno se je nasmehnila. »Pojdita in njo pripravita za obred. Upam, da se moj vohun ne bo preveč obiral. Ne ljubi se mi v temu ogledalu stati in čakati, da drugi zame opravljajo vse naloge. Tako ste *i*nezanesljivi*i*.«
Fanta sta ignorirala njeno opazko. »Da, Moja gospa. Že greva,« je spet rekel fant na moji desni. Potem so se podobe raztopile in stala sem v ulici, ki je oddajala zlovešče vzdušje. Stala sem pred veliko staro hišo, ki je izgledala kot bi se mogla že zdavnaj podreti. Začutila sem hlad, ko je skozme stopila postava. Če sem prav videla, je bil moški. Previdno je pritisnil na zvonec in čakal. Kmalu so se vrata odprla.
Notranjost hiše je bila razmetana. Videla sem napol podrt pult, kavč in dnevna soba pa so bili zasuti s njigami in čudnimi predmeti. Tudi starka ni bila videti kaj bolje. Bila je videti uvela, kot bi nekaj črpalo njeno moč tudi ta trenutek. Bila je zgubana in suhljata, a v njenih očeh se je lesketal soj topline ognja, ki ga v kaminu prižgeš na mrzlo zimsko noč.
»Vstopi,« je prijazno rekla. Moški si je snel kapuco. Vedela se, da ni mogel biti starejši od osemnajst let, in, da je bil sumničav glede starkine prijaznosti. Tudi jaz bi bila.
»Dajmo, Kieran. Ne bom čakala celo noč,« ga je spodbudila starka. Kieran se je sklonil, da je lahko vstopil. In s tem sem vstopila tudi sanjska jaz (sanjska kot jaz iz mojih sanj, ne popolna jaz).
Starka je preložila nekaj knjig, da je na kavču naredila prostor zase in za svojega obiskovalca. Šele sedaj sem opazila, da je imel Kieran vilinska ušesa. Kar je pomenilo… Ne. Ni moglo biti. Vilinci naj bi izumrli že pred stoletji. Poleg tega pa so bile to le sanje.
»Torej, kaj naj storimo glede *i*težave*i*?« je starko ostro vprašal Kieran. Starka se je nasmehnila.
»Oh, ničesar ne morete. Tisti z neizmerno močjo bo sam našel pot, izbral stran. Njegov Varuh prav tako. Čerav moram priznati, da sta stara šele petnajst let,« je rekla stara vešča, potem pa srknila požirek čaja.
»Petnajst?! Nikoli ne bi zmagali!« Kieran je zastokal.
»Poišči ju,« mu je svetovala starka.
»Kje?!«
Še preden je starka odgovorila, me je prebudila budilka.
Biiiip!
Biiiiip!