Ojla!:slight_smile: No, končno je tukaj novi del moje zgodbe. Se opravičujem, ker toliko časa nisem objavil, ampak bili smo na počitnicah.

Zbudil sem se ob šestih zjutraj, zelo zgodaj. No, v bistvu me je zbudila moja budilka. Bila je čarovniška, tako, da jo je slišal samo tisti, ki ga je budila. Enkrat sem iz čistega dolgčasa rešil neko križanko v Preroških Novicah in jo poslal, čez en teden pa pride sova, da sem bil izžreban in zraven je bila priložena nagrada-budilka.
Oblekel sem kavbojke in neko staro modro srajco, čez pa jopico (https://www.pinterest.com/pin/36028865742189553/ Glejte samo Outfit), ker se mi je zdelo zunaj še kar mrzlo.
Šel sem v spodnje nadstropje, da bi očistil svojo metlo, ker je že dolgo časa nisem. Ko sem prišel v dnevno sobo pa je tam že bil oči. »Krasno!« sem si mislil. Bral je včerajšnje Preroške Novice. »Dobro jutro, oči,« sem ga pozdravil. »O, si se že zbudil,« je bil kar malo presenečen.
»Nisem mogel več spati,« sem se zlagal. »A, dobro,« je rekel. »Albus, to kar ti je včeraj uspelo...« je začel, »to te spominja na tisto kar je tebi uspelo s palico. Potem, ko si premagal Mrlakensteina,« sem ga dopolnil. Prikimal je. »Hotel sem ti samo povedati, da no, če sem iskren prejšnja leta nisi kazal nekih strašnih čarovniških sposobnosti, zdaj pa no, vse ti gre boljše. Ali se samo meni tako zdi?« je govoril in mi namenil vprašajoč pogled. »Ja res je. Tudi jaz sem se to spraševal, in našel sem odgovor. Prej, no bil sem skregan s celim svetom, (natančneje s tabo najbolj oči, ampak tega ne bom omenjal) ker sem bil v Spolzgadu in to me je motilo,« sem mu povedal. »Pa te to še vedno moti?« me je upajoč, da bom rekel ne, vprašal. »Ne več toliko. Ampak, če sem iskren se Gryffondoma ne bi branil. Ampak Izbiruh mi je določil Spolzgad in tja spadam, če hočem ali ne,« sem rekel. »Ti lahko nekaj povem? Spolzgad v bistvu sploh ni slab dom. Res je, da je bil Spolzgad drugačen od ostalih treh ustanoviteljev, ampak še vedno to ne pomeni, da je bil slab človek. In zdaj se nam dom zdi slab zato, ker je bil notri Mrlakenstein. In večina jedcev je bila od tam, ker jih je on izbiral iz tistega doma. Spolzgad ni negativen dom, samov njem so bili negativni ljudje. Me razumeš?« me je nazadnje vprašal in prikimal sem.
»Poglej članek o tebi!« je po minuti tišine zavriskal. Zame ni bilo to nič kaj preveč presenetljivega. Čez poletje sem bil v skoraj vsakem izvodu in tudi novinarjev pri naši hiši ni manjkalo. Enkrat je neki novinar na lepo, poletno sobotno jutro prišel in trkal na vrata dokler se mami ni zmešalo in mu je. Potem mu je zgrozila, da ga bo spravila v Azkaban, če takoj ne izgine iz naše hiše. Ja, včasih zna biti res strašna!
Članek je bil tak kot ponavadi na isto temo. Pisalo je: POTTERJEV SIN PREMAGAL DELPHI, SKRIVNOSTI SPOPADA. Sploh se mi ni dalo brati, ker sem vedel, da je kot vedno-polno laži in neresničnih dogodkov.
»Albus?« je oči odvrnil od časopisain me poklical. »Ja?« sem se oglasil. »Nekaj imam zate, za dobro šolsko leto in tako veš, se mi zdi, da bi ti prav prišlo.« je začel. Potem je segel v žep in ven izvlekel, čakaj? Ravbarjevo karto! »Izvoli,« je rekel. »Daš mi jo?« sem rekel in oči so se mi zasvetile, oči pa je prikimal. »Saj jo znaš uporabljati, kajne?« me je vprašal. »Ja, mislim, da ja,« sem zmedeno rekel. »Odpri jo,« je rekel. Počasi sem odprl ta dragoceni kos pergamenta. »Zdaj pa vzemi palico,« je rekel. »Ampak oči, zunaj šole naj ne bi smeli čarat,« sem rekel in upal, da nisem izpadel kot Hermiona. »Saj to ni čranje,« se je branil in potegnil sem palico iz pasa. Oči je že hotel nekaj reči, ko sem palico uperil v pergament in samozavestno rekel: »Svečano prisegam, da imam nekaj za bregom.« Oči je ponosno pokimal. Na zemljevidu se je napisalo: Gospodje Tacmeister, Lunco, Glistopery in Kopitlyay,
Izdelovalci pripomočkov za čarovniške vragolije, s ponosom predstavljajo RAVBARJEVO KARTO. Tam se je prikazala Bradavičarka in vsi, ki so hodili po njej. Videl sem kabinet od McHudurrove in notri je bil tudi Hagrid. Colibri je bil v Veliki Dvorani in verjetno nekaj okraševal. Videl sem Nevilla, ki je nekaj delal v rastlinjakih in še veliko drugih ljudi, ki so se potepali po Bradavičarki. »Hvala oči,« sem rekel in ga objel.
Potem so še vsi ostali prišli dol, najprej Lily, potem mami in nazadnje še James. Pozajtrkovali smo in potem je v hiši zavladalo hektično vdušje. »Lily, pozabila si svoj glavnik!« se je drla mami. »James, si zloščil svojo metlo?!« se je drl oči. »Albus, svoj učbenik boš pozabil!« me je opominjal či. Tako smo se končno ob destih vsi malo skregani spravili v avto in se odpeljali proti postaji King's Cross.
Ko smo prišli je oči, mami odložil pred postajo, da je šla po vozičke, mi pa smo iskali parkirno mesto. Po destih minutah iskanja smo ga končno našli in odkorakali proti postaji. Svoj kovček in ostale stvari sem naložil naložil na voziček. Nahrbtnik v katerem sem pa imel palico, senvič, ki nam ga je naredila mami, Ravbarjevo karto in očijevo oddejico (Rekel je naj jo vzamem s sabo, malo pred dnevom vseh svetih pa naj bi mu jo poslal in takrat jo bo imel on. Vem, komplicirano.), pa sem si dal na rame. Ko smo prišli do vhoda na peron devet in tri četrtine smo se vsi ustavili. »Dobro, James ti pojdi prvi,« je rekla mami. James se je zapodil proti steni med peronoma devet in deset in izginil. Mami je že hotela nekaj reči, ampak zapodil sem se proti steni in se znašel na peronu. Nasmehnil sem se in zakorakal veselju naproti. Pogledal sem kje je James. Bil je pri Teddyju. Stekel sem proti njima. Tam so bili tudi Dominique, Louis, Fleur in Bill. In seveda Victorie. S teddyjem sta se tesno držala za roke in Victorie (moj sestrična Victorie?!) mu je vsake toliko pritsnila poljub (na usta!!!)in ga objela. Bila sta zaljubljena do neba. Teddy in Victorie. Nekaj časa sem ju začudeno gledal potem pa mi je Fleur rekla: »Živijo, Albus. Še vedno zi tak lepotec.« Zardel sem kot kuhan rak. »Em, no...Živijo,« sem uspel nekaj izustiti. »Hej mali,« me je pozdravil Louis in mi razmršil lase. Nasmehnil sem se mu. Dominque se je pogovarjala z Fredom mlajšim in Roxanne (ona je še zadnje leto šla na Bradavičarko). »O, Albus, živijo,« smo me vsi trije pozdravili. Šel sem še do Georgine in Elly. Zdaj se verjetno sprašujete kdo pri Merlinovih spodnjicah je to. To sta hčerki od Ronye in Freda, ja Freda, mojega strica. Ja, živ je. Naj vam na hitro obrazložim. Neki Jedec smrti je malo pred Vojno ugrabil Freda in ga zaprl v neko jamo v Albaniji. Mučil ga je s kletvijo Križanih, na koncu pa ga je ohromil in mu izpulil lase, ter naredil mnogobitni napoj. Tako, da je v bistvu umrl on. Fred se je tako po Vojni, na prvi rojstni dan Victorie prikazal v Jazbini. Vsi so bili spet veseli. No, ja to je najslabša poved, s katero vpišem veselje Weasleyjevih in pač vseh, ki spadajo zraven. Čez eno leto je spoznal Ronyo, zaljubila sta se, poročila in kmalu dobila dvojčici Georgino Molly in Elly Ginervo Weasley. Tako, no to je zgodba.
Oni dve gresta zdaj v šesti letnik. Pomahal sem jima in odhitel še do Percyja in Audrey. Percy je zdaj Sekretar za skrivnosti, Audrey pa dela intervjuje za Preroške Novice. »Hej, Percy. Kako sta?« sem ju pozdravil. »Super, joj letos greš že v peti letnik. Mala matura, kaj? No, sigurno ti bo šlo dobro,« je rekel in se mi nasmehnil. »Kje pa sta Molly in Lucy?« sem vprašal. »Že na vlaku. Saj veš, predstavnici sta,« je rekla Audrey. Pokimal sem in odhitel nazaj do mami in očija. Molly je bila v Drznaavranu, Lucy pa v Gryffondomu in obe sta bili odlični učenki. Molly je bila tudi predstavnica študentov Bradavičarke.
Ko sem prišel do mami in očija so tam bili tudi Ron, Hermiona, Rose in Hugo. Vsi so si ogledovali našo novo sovo Jally in jo občudovali. »Ura je deset do enajstih. Bolje bo, da se vkrcate,« je rekla Hermiona. »Prav, adijo oči, adijo mami,« je rekel James in že je izginil v vlak. »Super, en sin naju niti ne objame več,« je rekla mami, oči pa se je samo zasmejal in jo poljubil na lase. Objel sem mami. »Na pozabi kaj pisati,« je rekla in mi razmršila lase. Oči mi je roke položil na ramena in mi rekel: »Rad te imam, Al,« je rekel in me objel. »Albus, pridi!« me je klicala Rose. Stekel sem na vlak. Nekaj je mrmrala o tem kako sem počasen, a sem jo preslišal. Bradavičarka, veselje, prihajam!
___________________________________________________________

Tako, to je to. Upam, da vam je všeč :) Ne pozabite lajkajt, če vam je všeč:heart:, komentirat kako se vam zdi:speech_balloon: in se naročit, da ne zamudite še ostalih delov:bell:
LY, Ulala