Pisalnica
“Ni šans, da bi igrala s teboj,” sem se poskušala zbrati. Njegova bližina mi ni niti malo pomagala, če sem bila iskrena sama s seboj.
“Pa boš morala. Če ne ... Boš pač plačala pogodbeno kazen,” me je ponovno izzval in me nasmejano premeril. “Ne zdiš se mi kot oseba, ki se zlahka preda. Torej? Bova pričela kar takoj z delom?”
Najraje bi zbežala. Resno.
“Daj no, boš videla, da nisem pošast,” me je začel prepričevati. Ugriznila sem se v ustnico. Zakaj mi James ni povedal za tega naduteža? Ko smo ravno pri Jamesu ... Le kje je? Bila sva dogovorjena, da se dobiva tukaj?!
“Prav,” sem se vdala. “Ampak pod pogojem, da si izbrišeš ta samovšečen nasmešek in ostaneš profesionalen.”
Zasmejal se je. Krasno. Res prekrasno.
“Dogovorjeno,” je pristal.
Poiskala sva prost kot in pričela pregledovati scenarij, ki sva ga prejela. Najprej nisva imela dosti prizorov skupaj, Anne se je pojavljala večinoma s svojo sestro, svakom, očetom in prvim možem. S pogledom sem zaobjela soigralce, ki so se pogovarjali in poskušali uskladiti med seboj. Nejevoljno sem pogledala Iana, ki je listal po papirjih.
“Kaj zanimivega?” sem ga pobarala.
“Ja. Na koncu umreš,” je sarkastično dejal.
“Ne šali se,” sem zavila z očmi in še sama poiskala del, ki ga je gledal. Pa je imel prav. Anne Neville umre, pred tem izgubi desetletnega sina. Pobrskala sem naprej. Tudi Richard umre in sicer na koncu serije pod nožem Henrika Tudorja.
“Oh, tukaj si!”
Znan glas je prodrl v moje misli in obrnila. Pred mano je stal James, ki je kot ponavadi, imel na sebi smoking. Svetle lase je imel polizane nazaj, rjave oči pa so me nasmejano opazovale. Dvignila sem obrv.
“Zamujaš,” sem mu navrgla.
“Ja. Oprosti. Saj veš, imel sem nekaj opravkov,” je dejal in pogledal Iana, ki je dvignil pogled proti njemu. “Aha, vidim, da sta se že spoznala.”
Ošinila sem Iana, nato pa zopet pogledala Jamesa.
“Se poznata?” sem ga premerila.
“V bistvu sem bil statist v seriji Lost,” je skomignil James z rameni. Zavila sem z očmi. Lahko bi vedela.
“Zdel si se mi znan,” mu je Ian ponudil roko.
“Seveda. Serija je bila odlična, čeprav si bil le v prvi sezoni,” ga je zbodel James, jaz pa sem se nenadoma počutila odveč. Imela sem občutek, da sta me zrinila iz pogovora, zato sem tesneje se oklenila papirjev v svojih rokah in upala, da me bosta kmalu nazaj vključila. Čeprav, ko sta se zapletla v pomenek, na slednje ni ravno kazalo.
“Mimogrede,” se je James nenadoma obrnil k meni. “Jutri bova šla na kosilo. Moram o nečem govoriti s teboj.”
Po glasu sem domnevala, da je nekaj narobe.
Oh, ne... Sranje.
2.
“Athenais?”
Ianov glas me je prebudil iz razmišljanja. Čeprav nerada, sem se vrnila v hotel z njim. Pogledala sem ga in nenadoma spoznala, da sva pred vratih najinih sob. James mi je namreč omenil, da je nekaj narobe in slednje me je okupiralo, da se nisem posvečala, kaj mi Ian sploh blebeta. Nisem slišala niti ene same besede.
“Oprosti ... Povej,” sem utrujeno zavzdihnila.
“Mislil sem, da bi se dopoldne pričela pripravljati,” me je pomenljivo pogledal. Pokimala sem. Zvozila bom do konca, čeprav mi je antipatičen.
“Ob devetih?” sem vprašala.
“Ob devetih. Sedaj pa ... Oprosti, ampak prihaja moja zabava,” je dejal in pričel odklepati vrata svoje sobe.
“Kako to misliš?” sem dvignila obrv.
Ošinil me je s svojimi modrimi očmi.
“No, to pa ni za mladoletne,” je dejal in se mi počasi nasmehnil. V njegovih očeh se je vražje zasvetilo. “Priporočam ti, da si pokriješ ušesa, ker bo precej divje.” Presenečeno sem odprla usta, vendar iz njih ni prišlo nič. Zasmejal se je, odprl vrata in me pustil samo na hodniku, jaz pa sem še vedno imela zgroženo odprta usta.
“Fak,” sem izustila kletvico.
“Pa boš morala. Če ne ... Boš pač plačala pogodbeno kazen,” me je ponovno izzval in me nasmejano premeril. “Ne zdiš se mi kot oseba, ki se zlahka preda. Torej? Bova pričela kar takoj z delom?”
Najraje bi zbežala. Resno.
“Daj no, boš videla, da nisem pošast,” me je začel prepričevati. Ugriznila sem se v ustnico. Zakaj mi James ni povedal za tega naduteža? Ko smo ravno pri Jamesu ... Le kje je? Bila sva dogovorjena, da se dobiva tukaj?!
“Prav,” sem se vdala. “Ampak pod pogojem, da si izbrišeš ta samovšečen nasmešek in ostaneš profesionalen.”
Zasmejal se je. Krasno. Res prekrasno.
“Dogovorjeno,” je pristal.
Poiskala sva prost kot in pričela pregledovati scenarij, ki sva ga prejela. Najprej nisva imela dosti prizorov skupaj, Anne se je pojavljala večinoma s svojo sestro, svakom, očetom in prvim možem. S pogledom sem zaobjela soigralce, ki so se pogovarjali in poskušali uskladiti med seboj. Nejevoljno sem pogledala Iana, ki je listal po papirjih.
“Kaj zanimivega?” sem ga pobarala.
“Ja. Na koncu umreš,” je sarkastično dejal.
“Ne šali se,” sem zavila z očmi in še sama poiskala del, ki ga je gledal. Pa je imel prav. Anne Neville umre, pred tem izgubi desetletnega sina. Pobrskala sem naprej. Tudi Richard umre in sicer na koncu serije pod nožem Henrika Tudorja.
“Oh, tukaj si!”
Znan glas je prodrl v moje misli in obrnila. Pred mano je stal James, ki je kot ponavadi, imel na sebi smoking. Svetle lase je imel polizane nazaj, rjave oči pa so me nasmejano opazovale. Dvignila sem obrv.
“Zamujaš,” sem mu navrgla.
“Ja. Oprosti. Saj veš, imel sem nekaj opravkov,” je dejal in pogledal Iana, ki je dvignil pogled proti njemu. “Aha, vidim, da sta se že spoznala.”
Ošinila sem Iana, nato pa zopet pogledala Jamesa.
“Se poznata?” sem ga premerila.
“V bistvu sem bil statist v seriji Lost,” je skomignil James z rameni. Zavila sem z očmi. Lahko bi vedela.
“Zdel si se mi znan,” mu je Ian ponudil roko.
“Seveda. Serija je bila odlična, čeprav si bil le v prvi sezoni,” ga je zbodel James, jaz pa sem se nenadoma počutila odveč. Imela sem občutek, da sta me zrinila iz pogovora, zato sem tesneje se oklenila papirjev v svojih rokah in upala, da me bosta kmalu nazaj vključila. Čeprav, ko sta se zapletla v pomenek, na slednje ni ravno kazalo.
“Mimogrede,” se je James nenadoma obrnil k meni. “Jutri bova šla na kosilo. Moram o nečem govoriti s teboj.”
Po glasu sem domnevala, da je nekaj narobe.
Oh, ne... Sranje.
2.
“Athenais?”
Ianov glas me je prebudil iz razmišljanja. Čeprav nerada, sem se vrnila v hotel z njim. Pogledala sem ga in nenadoma spoznala, da sva pred vratih najinih sob. James mi je namreč omenil, da je nekaj narobe in slednje me je okupiralo, da se nisem posvečala, kaj mi Ian sploh blebeta. Nisem slišala niti ene same besede.
“Oprosti ... Povej,” sem utrujeno zavzdihnila.
“Mislil sem, da bi se dopoldne pričela pripravljati,” me je pomenljivo pogledal. Pokimala sem. Zvozila bom do konca, čeprav mi je antipatičen.
“Ob devetih?” sem vprašala.
“Ob devetih. Sedaj pa ... Oprosti, ampak prihaja moja zabava,” je dejal in pričel odklepati vrata svoje sobe.
“Kako to misliš?” sem dvignila obrv.
Ošinil me je s svojimi modrimi očmi.
“No, to pa ni za mladoletne,” je dejal in se mi počasi nasmehnil. V njegovih očeh se je vražje zasvetilo. “Priporočam ti, da si pokriješ ušesa, ker bo precej divje.” Presenečeno sem odprla usta, vendar iz njih ni prišlo nič. Zasmejal se je, odprl vrata in me pustil samo na hodniku, jaz pa sem še vedno imela zgroženo odprta usta.
“Fak,” sem izustila kletvico.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Sicer sem prebrala samo ta del a sem hotela reci da super pises! Podoben stil imas kakor jaz na zacetku :) vadi vadi in vadi pa se bos se super razvil/razvila bom spremljala :) sicer malo vec opisuj da bo
malce bolj povleklo bralca notri :)
Lp
Sicer sem prebrala samo ta del a sem hotela reci da super pises! Podoben stil imas kakor jaz na zacetku :) vadi vadi in vadi pa se bos se super razvil/razvila bom spremljala :) sicer malo vec opisuj da bo
malce bolj povleklo bralca notri :)
Lp
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej! Pišeš zelo dobro in nadaljuj!:thumbsup::thumbsup::thumbsup:
0
Potter girl💖
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
