Diego
"Zveze so mi sporočile, da je vaš brat dobil pismo, ki ste ga poslali in prihaja na dvor gospod" mi s povešenim pogledom pove sluga in se globoko prikloni. Pokimam, ker ve, kaj je za njega najbolje hitro odide skozi vrata. "Zdaj lahko nadaljujemo, kar smo prej končali" šepnem trem mladim dekletom, ki se stiskajo v kotu dvorane. S smrtno grozo v očeh me pogledajo, ko stopim prednje ter najbližji zasadim čekane v vrat.


Beatrice
Po Mirellini večerji, ki je bila veliko bolj okusna kot se je zdelo na prvi pogled me Gabriel povabi ven na sprehod. Hitro si čez rame ogrnem bel plašč in stopim za njim.
Ko se oddaljujeva proč od hiše opazim, kako nama Mirell z zaskrbljenim pogledom sledi čez jaso.
Z Gabrielom stopava po zasneženem gozdu in rahlo zamrznjen sneg nama škrta pod nogami. Čudno mi je, da je tako tiho in pomislim, da je morda jezen name. "Gabriel ali sem…"začnem a me prekine tako, da me poljubi. Poskušam mu vrniti poljub a šepne: "Ne še" ter me prime za roko.
"Zapri oči" zaslišim njegov znan glas in ga ubogam. Ko me vodi po temi z zaprtimi očmi, moji ostali čuti postanejo močnejši in v bližini zaslišim tiho žuborenje potoka. Spotaknem se ob korenino, ki štrli iz zemlje, a Gabriel pravočasno prestreže moj padec na tla.

Po nekajminutni hoji končno zaslišim:
"Zdaj lahko odpreš oči. Prispela sva. " Ubogam ga in pred sabo zagledam majhno zasneženo zaplato trave, okoli nje pa sklanjajoče vrbe žalujke.
Na eno od njih je nekdo obesil oljenko, ki po okolici širi nežno rumeno svetlobo.
Počasi pogledam proti Gabrielu, ki me nerodno opazuje.
"To je čudovito" rečem, stopim na prste in ga poljubim na usta. Poljub je nežen a vseeno me zaiskri po celem telesu. Gabriel se takoj odzove in mi vrne počasen poljub. Oklenem se ga z rokami okoli vratu in se stisnem k njemu. Najini poljubi postajajo vedno bolj intenzivni in kar naenkrat začutim njegove čekane na mojih ustnicah. Zdrznem se in on to začuti. "Ne bom te ugriznil Beti, ne boj se, " šepne in se skloni k meni po nov poljub. "Ne bojim se tebe ampak sebe" odvrnem ter mu z roko sežem v črne kodraste lase.
"Zakaj? " Vpraša. "zato, ker se ne bom mogla ustaviti, " hihitaje odvrnem.
Naenkrat pa na ramenih začutim nekaj hladnega. Nož. Pomislim v paniki, nato pa ugotovim, da je to nekaj drugega.
Ozrem se navzgor in opazim, da je temno nebo posejano z tisočerimi zvezdami in z njega na zemljo frli belina. Začel je padati sneg. Nekaj snežink mi pristane na licu in Gabriel z eno roko seže do mojega obraza ter s palcem nežno pogladi kožo, kjer se snežinke počasi topijo. Nasmehne se mi tako, kot se zna samo on in takrat rečem nekaj, kar bom najbrž obžalovala za vse večne čase.
"Gabriel jaz..te ljubim. "
Najine ustnice se v trenutku ločijo in Gabriel stopi korak nazaj. Preleti me s pogledom za katerega ne morem trditi ali je žalosten ali jezen.
"Gabriel o-oprosti če sem se prenaglila, ampak jaz res čutim tako. Kaj ti ne? "
Vprašam osuplo. On stisne svoje popolne ustnice ter mi še zmeraj ne odgovori.
"Kaj ti ne?" Še enkrat ponovim s skrhanim glasom in solzami v očeh.
Takrat pa se zgane in zdi se mi že, da bo stopil k meni in me objel, ko se naenkrat obrne in izgine v temni gozd.
Nekaj trenutkov brez besed stojim nato pa s se sesedem na mesto, kjer sva se maloprej poljubljala in roke zarijem v hladno zemljo. Od obupa zakričim in začnem jokati.
Ničesar več ne razumem, mislila sem, da me ima rad. Kaj sem storila narobe, da me noče? Obraz zakopljem v dlani in sploh se ne trudim več, da bi zaustavila bridko ihtenje. Solze obupa mi z obraza kapljajo na obleko, ki je tako ali tako že čisto mokra os snega, ki pada name. Zakaj je tak? Zakaj se obnaša tako čudno? Zakaj me je sploh povabil sem? Razmišljam obupano ter z rokami objamem kolena. Takole zvita v klobčič na gozdnih tleh, zaspim.

Helou moji dragi pilovčki, upam, da vam je bil tale del ušeč in pls komentirajte kaj mislite, da se bo zgodilo in kako se vam zdi razplet zgodbe v temle delu<3
ly