Ledeni ženi, ki nad mano dviguje okrvavljen nož skozi srce pogleda bodalo. Kri me poškropi po obrazu in pretresena opazujem, kako se zgrudi na tla pred mano, iz njenih ust pa se že vije ovijalka. Nato pa zaslišim krike: »Bežite, temni vrag je prišel!« Ledene žene v paniki bežijo iz jame in ob tem opletajo z bodali naokrog. Prišlek, ki je očitno nedobrodošel, izza pasu potegne šest nožev in jih ne da bi se ozrl, zaluča za hrbet. Pet žena pade, še ena teče po bregu navzgor in za sabo pušča krvave stopinje. Tudi ta se zgrudi v sneg in tam obleži. Šest, šest jih je zadel brez gledanja. Neznanec se razgleda po prostoru, zaradi rute, ki jo ima poveznjeno čez usta, ne vem kdo je. Nato pa zagledam modre oči. Takšne ima tudi on! »Gabriel!« kriknem in stečem, no pravzaprav odšepam proti njemu in se mu vržem v objem. »Ti si torej Beatrice« reče Gabriel. Glas ni njegov. To ni Gabriel. Prestrašeno ga odrinem. V daljavi se zasliši trobljenje roga za nevarnost. »Pridi, zbežati morava« reče neznanec in mi ponudi roko. Obotavljajoče pogledam Piro, ki mi pokima. »Zbežite in ne ozirajte se nazaj« ukaže prišlek dekletom, ki se stiskajo v kotu. Ta ga pri priči ubogajo in se poženejo v temno noč. Sprejmem roko in pustim, da me vodi, Pira nama sledi. V hitrem drncu stečemo mimo majhnih kolib. Zasnežena pot, ki se spreminja v plundro je posuta s trupli. Ta poboj je moralo storiti večje število ljudi, ne en sam, razmišljam osuplo. Ampak bolj ko se razgledujem po okolici, bolj se mi zdi, da sem se zmotila. Nikjer ne vidim oboroženih mož, kaj šele njihovih stopinj. Nezaupljivo premerim neznanca pred sabo. »Je lahko res…« Za nami se zaslišijo koraki. »Hitreje!« šepne in me povleče za zapestje. Takrat v nogi začutim ostro bolečino. Klecnem in se sesedem v sneg. Puščica, ki mi prebada stegno se je zapičila še globlje. »Pojdita naprej« rečem v bolečinah. Neznanec stopi do mene in oceni situacijo, nato me preklinjajoč dvigne v naročje in steče. »Počakaj še Piro!« mu ukažem, a mislim, da se ne zmeni za moje besede. Kvečjemu pospeši.
Kmalu prideva na jaso. Še nekaj časa me drži v naročju. Ravno dovolj, da mi postaja vse bolj neprijetno. Ko se končno odloči, da je kraj varen me skorajda vrže na tla. V tistem trenutku se spomnim trenutka, ko sva se z Gabrielom prvič srečala. Tudi on me je vrgel iz naročja. Na ustnice se mi nariše nasmeh. »Nisem pričakoval, da boš takšna« zaslišim in vidim svojega rešitelja, ki z očitnim zanimanjem premeri moj s krvjo oškropljen obraz. Sploh ga ne poslušam. Živčno se oziram za Piro. Končno se na robu gozda nariše obris neke postave. Hočem se dvigniti, a me neznan mladenič potisne nazaj na tla in se postavi predme v obrambni drži. »Hej kaj pa…« Ššš sikne in mi nameni jezen pogled. Izvleče meč. Ko takole stoji pred mano, se zdi prav nevaren. Saj tudi je, se spomnim. Iz gozda se opoteče postava, ki se odpravi naravnost proti meni. »Beatrice!« zakliče Pira. Mladenič pospravi meč nazaj in mi nameni očitajoč pogled. Ko se usede zraven mene naredim nekaj nepremišljenega. Najbrž zaradi stresa. Pograbim njegovo ruto in mu jo povlečem dol. Njegov obraz me zbega, prisegla bi, da sem ga nekje že videla. Ja točno tak je kot Gabrielov, z izjemo res res vranje črnih las in temnejšega odtenka modrine v njegovih očeh. Mladeničev obraz preleti senca besa. Grobo mi odrine dlan in si ruto potegne nazaj. Pira se usede zraven mene in me objame. »Mislila sem, da ne bova preživeli« šepne. V znak strinjanja pokimam. Mladenič vstane in gre h konju, ki se pase na robu jase. Vrne se z odejo, ki nama jo ogrne okrog ramen. »To pa je že kar preveč prijazno, najprej naju rešiš, zdaj pa še pokrivaš?« zažvrgoli Pira in mi nameni zelo očiten pogled. Mladenič jo pogleda z nekakšnim obžalovanem v očeh. »Je slučajno ta, ta?« vpraša. »Kdo ta?« se delam nevedno. »Ta…ki ti ni beden« se zasmeje in ga pogleda. »Točno tak je kot si ga opisovala, črni lasje, modre oči, edino nisi mi omenila, da je res čeden in da nima niti najmanjšega smisla za humor« sklene in se mi zarotniško nasmehne. »Ni pravi« odvrnem.
»Lahko pa bi bil« vztraja pri svojem. Nekaj nemočno zamomljam. Pira mi nehote položi roko na nogo. Nenadoma se mi malo zvrti. »Auva!« polglasno kriknem. Mladenič takoj pogleda k meni. »Jutri se bova ukvarjala s tem, za zadaj se dobro naspi.« Pira seveda ne zdrži brez oponašanja zato reče. »Ja Beatrice, za zdaj se naspi, če ne…« Preostanek mi zašepeta na uho. »Tole je bilo za moj okus malce opolzko,« jo opomnim. »Kaj pa tole?« reče in mi pove še nekaj neumnosti o najinem rešitelju. Odrinem jo in ona se nasmeji. »Kako se lahko po vsem kar sva danes videle še smejiš?«vprašam. Pira za trenutek obmolkne, kot da razmišlja kaj bo povedala. »Vsega se navadiš« skomigne in se uleže na tla zraven mene. Ko se nasloni na levo roko se čudno skremži, ko pa opazi, da jo gledam, si na obraz hitro nadene nasmešek. "Si vredu?" vprašam. Pokima in odgovori: "Ne skrbi, le malo sem se porezala."Pogleda me navzgor. »Si ti zdaj bolje?« zavzdihne, si odejo povleče do brade in se namrdne. »Tole pa nima najboljšega vonja« pripomni. Ker sem z glavo še zmeraj pri njenem prvem vprašanju sem raje tiho in ji zaželim lahko noč. Ko zapre oči, upam, da bo to noč vsaj nekdo lahko spal, zase tako ali tako že vem, da lahko spanec odmislim. »Si še vedno budna?« zaslišim neznanca. Pokimam in se spravim v sedeči položaj. »Zakaj ne spiš? Zaspi,« reče . Joj je nadležen s tem ukazovanjem. »No, kaj misliš? Da bom zaspala pred popolnim neznancem, ki je tako izurjen, da lahko z zaprtimi očmi v srce zadane šest Ledenih žena in ob tem niti ne trzne!?« rečem vzkipljivo. »Morda, pa nisem popoln neznanec« šepne mladenič in si z glave sname ruto. Njegovi gost črni kodri se mu usujejo na čelo. »Oprosti, da se ti še nisem predstavil…« začne. »Ime mi je…«

Nov del zgodbe tukaj in ja 123Eva vem, da spet hočeš v mojo omaro... (Omg jst te bom s tem took zafrkavala, jst sm se ob tem tvojem komentarju took režala) - oprostite za prekinitev, upam, da vem je bilo všeč in komi čakam vaše commente spodaj! Pa še lep preostanek počitnic vam želim!!!