Pozdravljeni pilovčki/ke! Tukaj je novi del in upam, da mojo zgodbo sploh še kdo bere


Neznancu sledim že dobre tri ulice in ni me še opazil. Naivno misli, da je varen in se ustavi, da roke na kolena in zasoplo diha. Počasi izvlečem bodalo in se mu približam.
Zdaj se ga spomnim. Videl sem ga, ko so prišli na našo stran, z namenom, da bi nas čim več ujeli in pripeljali na grad. Kralj bi jim lepo plačal.
No v zameno za to smo mu pobili prijatelje, on pa je očitno ušel.
Začuti, da se mu nekaj bliža ter se zasuka okoli…in se znajde pred mano iz oči v oči. Iz mojih modrih oči sije bes, iz njegovih pa smrten strah. "Ti…ti stvor, ki si mi ubil prijatelja, plačal boš za to! Gorel boš na grmadi in.. " takrat mu z enim potegom bodala prerežem vrat.
Kot kamen pade na tla in temno rdeča kri začne teči po ulici navzdol, ter se vpijati v temno zemljo med tlakovci.
Bodalo si obrišem ob rob srajce, da na njej ostane madež krvi. Rekel sem si, da ne bom ubijal po nepotrebnem, a zdaj je kar je. Odločim se, da bom šel v nazaj v Hrastovce po Ognjena in odjezdil do Bloodstona. Zdaj vsaj vem, do kdaj moramo rešiti Dimitrija in upam, da ne bo prepozno.
Stopim naprej po ulici in na vogalu zaslišim otroški smeh. "Če mi daš svojo igračo, ti jo zamenjam za mojo. Se strinjaš? "
Takrat dobim idejo…kraljevo hčerko bom ugrabil in jo zamenjal za svojega brata.

Starejši moški je na vrsti za svojo potezo. Na šahovnico počasi premakne črnega tekača, ki obstoji pred belim, ki je že v igri. Poglobi se v razmišljanje in nadaljuje z igro.


Zdaj, ko imam načrt, ga je treba samo še izvesti. No to pa se je zdelo na začetku veliko lažje kot zdaj.

Grad sem že dvakrat obhodil, a razen glavnega vhoda zaprtega z težkimi kovinskimi vrati in dveh stranskih, ki sta zastražena, nisem našel nobenega drugega načina kako priti v notranjost.
Skrijem se v sence gozda in začnem opazovati enega od stranskih vhodov. Ko se zmrači ugotovim, da se straža zamenja vsake pol ure. Počakam na naslednjo menjavo in se z pripravljenim rezilom priplazim stražnikoma za hrbet. Ko bi le lahko prišel notri brez ubijanja, pomislim.
Takrat pa, kot da me je slišal stražar vpraša svojega tovariša: " Hej Bic, greva v krčmo na eno pivo, kaj praviš? "
Nasmehnem se in opazujem kako počasi odhajata, nato pa zakorakam v notranjost gradu.
Pohitim čez temno dvorišče in se povzpnem po stopnicah v zgornje nadstropje. Razgledam se levo in desno in se naenkrat zavem, da sploh nimam pojma, kje je princesina spalnica.
Kar naenkrat zaslišim glasove, ki prihajajo iz desnega hodnika in se skrijem za opečnato steno.

" Mina kaj si tudi ti opazila čisto prevelik dekolte gospe Garcy, ha? No ja, sigurno si ga.
Mislim to je čisto neolikano, da prideš na ples v takšni obleki, tudi če si vdova. Je tako Mina? " reče prvi glas za katerega sklepam, da je kraljičin, saj vidim del njene razkošne obleke.
"Seveda gospa kraljica, njeno vedenje sploh ni primerno" ji priliznjeno pritrdi druga ženska.
"Oh in potem je moj mož čisto pokvaril gostijo v katero sem vložila toliko truda. Mislim kaj se to pravi, da na oder pripelješ nakazo in z njo strašiš naše ljudi?! " se pritoži kraljica.
Ob besedi nakaza se zdrznem, a ostanem skrit.
Nadaljuje. "No, to še ni vse.
Potem se je Beatrice postavila po robu mojemu možu. Sploh ne vem kako lahko kdo naredi takšno neumnost.
No če že govoriva o njej, bi jo lahko šla preverit če res spi? Zadnje čase se mi zdi malenkost raztresena. "

Mina se prikloni in zavije po hodniku levo. Jaz pa zgrabim dano priložnost in ji sledim.
Ustavi se pri drugih vratih in jih poskuša odpreti, zraven pa momlja. "Zakaj ta neumnica zmeraj zaklene presneta vrata? " Ker po eni minuti neuspelega odpiranja obupa, se obrne in se skoraj zaleti vame.
Hitro se skrijem v prvo sobo, ki je na srečo odklenjena in počakam, da se korakov ne sliši več.
Ko se mi oči privadijo teme, začnem iskati nekaj uporabnega za odpiranje vrat. Takrat me zmoti snop svetlobe, ki iz nekje prihaja. Počasi mu sledim s pogledom in zagledam okno.
Super.
Stopim tja in ga odprem od znotraj. Povzpnem se na polico široko dva čevlja in pogledam v globino.
Uf če mi spodrsne se tole ne bo dobro končalo, pomislim. Z eno roko se oprimem hladnega kamnitega zidu, vzamem zalet in se odrinem.
Trdo pristanem na drugi strani
In z enim samim udarcem razbijem stekleno okno.
Morajo pa imeti veliko pod palcem, da si lahko privoščijo steklo, pomislim.
Pomanem si pest in pričakujem krike iz notranjosti, a izgleda da princeska trdno spi. Potem pa še toliko bolje, se nasmehnem sam sebi.
Skočim noter in se razgledam po sobi, v kotu stoji velika omara, na sredi pa kraljuje razkošna postelja z baldahinom. Le nekaj manjka…