Diego

Zatem vse vidim nejasno. Tisa pristane z obrazom na tleh, okoli nje se nabira luža krvi. Gabriel se zasuka in kar naenkrat je pri meni, slišim glasove. Mirell joka in mi pritiska dlani na rano. Moja pljuča gorijo. Mislim, da omedlim.
Nato se znova zbudim in nad sabo zaslišim krike. »Srajco nareži na trakove! Hitro, da ne izkrvavi!« Niham med budnostjo in temo. Ne morem se zbrati, ogenj v prsih se širi. »Gabriel ne morem!« Mirell hlipa in si krvave roke briše v krilo. »Preveč krvi je izgubil!« Zaslišim paniko v njenem glasu. Obrnem glavo in vidim Beatricein obraz. Ko jo tako gledam, se lahko pretvarjam, da samo spi. Kako lepa je. Mirell trese Gabriela, ki se ne odziva. Z očmi je zazrt nekam v daljavo. Kjer je varen pred vsem tem, kar se dogaja. Nad sabo zagledam Mirellin obraz. »Oprosti bratec…za vse,« hlipa in njene solze mi kapljajo na obraz. Od bolečine hočem zakričati a lahko samo zakašljam. Ko na svoji srajci vidim kri se prestrašim. »Bea…« zahlipam in roko premaknem proti njej. Mirell ne ve več, kaj naj, zato samo še hlipa. Zaprem oči.
Sanje
___________________________________________________________________________________________________Na jasi smo samo jaz, Gabriel in Mirell. Okoli nas so visoka sloka drevesa in mi ravno nabiramo dračje za kurjavo, ko naenkrat Gabriel zavpije. »Lej kaj sem našel!« Mirell steče k njemu. Jaz se jima previdno približam. Ko vidim kaj Gabriel zavzeto brca z nogo se zasmejem. »Samo ptica je Mirell, pusti jo,« rečem, ko vidim, da jo hoče pobrati. A Mirell odkima. »Ne moramo ji pomagati!« Gabriel se zasmeje. »Če je pa mrtva, mrtvim ne moreš pomagati!« Mirell odkima. »Ne, brala sem…« »Ah naša učenjakinja,« z glavo zmaje Gabriel in jo potreplja po glavi. »Gremo nabrat drva,« nato reče in se napoti proti gozdu. Mirell se še dolgo ozira za ramo in gleda ptico.
Večeri se že in spet se znajdemo na jasi, tokrat z kupčkom dračja, ki smo ga nabrali. Mirell izpusti svoje veje in steče malo naprej. »Kam pa gre?« vprašam Gabriela. »Najbrž k tisti svoji mrtvi ptici,« reče in stopi do nje. Slišim prerekanje zato stopim tja še sam. »Zakaj se kregata?« vprašam zmedeno. »Saj je samo ena ptica!« Mirell me s solznimi očmi prime za roko in z drobnim prstkom pokaže na Gabriela. »On noče sodelovati!« zavpije. »Kaj jaz!?« se brani Gabriel. »Mirell hoče, da se porežem in ji dam svojo kri!« vzklikne očitajoče in se obrne proč. »Hočem pomagati ptički!« užaljeno reče Mirell in proseče pogleda mene. Zavijem z očmi in si z majhnim nožičkom, ki ga imam vedno pri sebi porežem dlan. Na plano privrejo kaplje krvi. Mirell me veselo pogleda in nato milo prosi Gabriela, naj stori isto. »Zakaj bi poslušal sedemletnico?« vpraša, a se vda in si še on poreže dlan. Mirell nekaj zamrmra in se zbere. Na moje veliko začudenje kaplje krvi iz moje dlani poletijo po zraku in se združijo z Gabrielovimi. Mirell, globoko osredotočena, jih usmeri v ptico, ki leži v travi. Trenutek počakamo. Nič se ne zgodi. Mirell se ugrizne v ustnico in se razočarano obrne proti domu. »Gremo,« reče in z nama zakoraka domov. Razočarana je nad svojim neuspehom. Takrat nad našimi glavami poleti prav tista ptica in zajadra v širno nebo. Mirell radostno vzklikne.
___________________________________________________________________________________________________

»Mirell;« zahropem. Mirelline orošene oči se usmerijo k meni. »Diego!« krikne, ko odprem oči. »Ptica…« sredi stavka mi zmanjka moči. Mirell me vprašujoče pogleda. »Se spomniš ptice Mirell? Tiste, ki si jo oživela?« Mirell počasi pokima in me začudeno opazuje, najbrž misli, da se mi blede. »Naredi to z Beatrice,« šepnem in znova zaprem oči.