Nato je minilo 5min in je še ni bilo nazaj, nato je minilo 10 min, nato 20min. "Ne zdržim več" je rekel Jack, "grem jo iskat".
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~


Hope
Misel na to, da bi ostala sama z Alexom mi ni bila všeč. Rada sem bila v njegovi bližini, a sem vedela, da bi me začel zasliševati o tem kaj so te praske na moji roki. S sabo sem sicer imela jopico, vendar je bilo v hotelu preveč vroče."Grem s tabo" sem rekla in vstala iz stola. Alex očitno ni videl smisla o tem, da bi ostal sam, zato je rekel, da gre tudi on z nama.
Preklicali smo naročilo za večerjo in se odpravili do sobe. Hodniki so bili tihi. Na tleh so imeli rdečo preprogo, na stenah pa so vame zrli portreti znanih osebnosti.
"Tipično za Addy" je rekel Alex. "Da se tako izgubi v hotelu".
"A misliš, da se je izgubila" sem vprašala.
"Kaj drugega bi se ji pa lahko zgodilo" je rekel Alex.
"Lahko bi jo pojedle pošasti" je rekel Jack. "Ali pa jo kidnapale".
V tistem trenutku je bruhnil v smeh. Smejal pa se je tako smešno, da se je celo Alex začel smejati. In za trenutek sem ga samo opazovala kako se smeji. In ob njegovem nasmehu pozabila na vse kar me je skrelo-skoraj. Še vedno se nisem mogla otresti občutka, da z Addy ni vse vredu.

Alex
Do sobe smo hodili v tišini. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Kakor poznam Jacka, ki ga poznam že odkar sem se rodil, je razmišljal o neumnostih. Hope, pa... Ona pa je izgledala zaskrbljeno. Poznala sva se le nekaj let. A sva v tem kratkem času postala zelo dobra prijatelja. Vsaj po tem, ko mi je povedala o vsem, kar se ji je zgodilo. No, saj je povedala vsem, samo ne vsega. Ampak po tem nisem mogel, da ne bi razmišljal o tem kako ni nihče ničesar opazil in kaj vse lahko zakrije nasmeh. V tistem trenutku sem opazil, da je Jack hodil nekoliko bolj spredaj, midva s Hope pa bolj zadaj. Hotel sem se pogovoriti z njo a nisem vedel kako začeti, zato sem raje ostal tiho.
"Skoraj smo že tam" je rekel Jack. "Zakaj je mogel oče rezervirati sobo čisto na vrhu hotela".
"Zato," je rekla Hope "da imamo lep razgled".
"Zakaj si hotela, da gremo peš".
"Ker bi jo mogoče srečali na poti."
In zatem je spet nastala tišina. Končno smo prispeli do sobe. Ko je Hope prislonila roko na kljuko. In takrat sem videl-majhne brazgotine na njeni roki. Skoraj so že zbledele. In vsak bi mislil, da je Hope le opraskala mačka. Ampak jaz sem vedel.


Addy
Hodniki, neskončni hodniki. Hoditi sem morala že vsaj petnajst minut. In nisem bila niti blizu naše sobe. V tistem trenutku sem srečala čistilko. "Oprostite kje je soba 102" sem vprašala. "Samo še malo naprej po hodniku in levo". In sem se odpravila na ravnost in na ovinku obrnila levo. Spet sem se znašla pred neskončnimi hodniki. In na nobeni od sob ni pisalo 102.