"Samo še malo naprej po hodniku in levo". In sem se odpravila na ravnost in na ovinku obrnila levo. Spet sem se znašla pred neskončnimi hodniki. In na nobeni od sob ni pisalo 102.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hope
Vnesla sem kodo in pritisnila z roko na mrzlo kljuko. Vrata od sobe številka 102 so se odprla in še preden bi se lahko razgledala po sobi je vame buhnil mrzel veter.
"Zakaj, bi kdo pri zdravi pameti, medtem ko je nevihta pustil odprto okno" je vprašal Alex.
Ostala sem tiho, ker na to nisem imela odgovora. Prepričana sem, da sva z Addy okno zaprli. Prebila sem se čez mrzel veter in zaprla okno.
Nato pa sem se razgledala po sobi. Na mizi, po tleh in po posteljah je bilo raztreseno listje, ki je priletelo skozi okno. O Addy pa ni bilo ne duha, ne sluha. Najprej sem pogledala v ogromno omaro, a Addy ni bilo tam. Nato sem se sprehodila do kopalnice in odprla vrata, kopalnica je bila ogromna. Razgledala sem se a Addy tudi tam ni bilo.
"Nikjer je ni" sem rekla in skušala prekriti paniko v svojem glasu.
"Spet te preveč skrbi" je rekel Alex. "Verjetno se je samo izgubila, ali pa nekje narobe zavila".
To je bila resnica. Preveč me je skrbelo in njena orijentacija je bila res nekam šibka.
Nikoli nisem opazila kako lepe smaragdno zelene oči ima Alex. Bile so tako lepe, tako skrivnostne.
"Jo bom poklical" je rekel Jack. Iz žepa je vzel telefon in jo poklical, a se ni javila.
Ne bi si oprostila, če bi se ji je kaj zgodilo. Ne bi si oprostila, če bi še kdo umrl po moji krivdi.
Kri povsod. Majhna lužica krvi se je zbirala na tleh. Na drugi strani ceste je ležalo truplo. Na morilčevem obrazu je bila maska, zato se ni videlo njegovega celega obraza. A na njegovem obrazu se je risal nasmeh. Pištolo je še vedno držal v roki, luža krvi pa je postajala vse večja.
Nekdo za mano je zavpil in krik mi je odmeval v glavi. Luža krvi je postajala večja, obraz trupla pa vse bolj bled. V ozadju se je slišalo zavijanje policijskih siren in morilec je zbežal. Nisem se mogla premikati, ampak on se je lahko. Stekel je, da bi pomagal žrtvi. Videla sem avto, on pa ne. A iz sebe nisem mogla spraviti niti besedice.
Nato sem na svoji rami začutila toplo dlan.

Alex
Ne vem zakaj sem ji položil dlan na ramo, a je delovalo-nehala je hiperventilirati.
"Hope ali si vredu" jo je s skrbjo v glasu vprašal Jack.
Očitno mu ni povedala. Vsaj ne cele zgodbe.
"Ja, samo zelo me skrbi za Addy" je rekla z nekoliko tresočim glasom.
Očitno mu tudi ni nameravala povedati. Takrat me je Jack ošinil s pogledom. Ugotovil sem, da imam še vedno dlan na njeni rami. Hitro sem jo odmaknil.
"Lahko pa gremo na recepcijo vprašat ali je kdo videl Addy" je predlagal Jack in ker noben ni imel boljšega plana, smo odšli dol na recpcijo.
Tokrat se nismo odpravili peš, ampak smo vzeli dvigalo. Po nekaj sekundah, ki smo jih preživeli v tišini smo izstopili iz dvigala. Na recepciji je še vedno delal isti tip kot prej.
"Ali ste kje videli Addy" je Jack vprašal receptorja. Vprašanje je bilo neumno, kako naj bi receptor vedel kdo je Addy.
"Koga?" je vprašal receptor z zdolgočasenim glasom.
"Dekle visoko približno 170cm, z umazano-blond lasmi spetimi v kito in sivo-zelenimi očmi. Oblečeno je imela črno krilo z belimi rožicami."
"Mogoče" je rekel receptor. "Neka podobna punca je šla na obalo".
S Hope sva se spogledala: kaj naj bi Addy, delala na plaži med nevihto?!