S Hope sva se spogledala: kaj naj bi Addy, delala na plaži med nevihto?!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hope

V sobo smo odšli po dežnike. Ko sem vstopila v sobo sem s pogledom ošinila okno s pogledom na plažo.
Pesek je nosilo povsod, v zraku se je vrtinčil in spet padal na tla. Valovi so bili tako visoki, da so zalili počitniško hišico in jo razsuli na mejhne lesene deske, ki jih je odplaknilo v morje. Upala sem, da notri ni bilo ljudi. Nebo je bilo temno.
Na obrobju plaže, kjer se plaža konča in začnejo hoteli sem videla še nekaj ljudi, ki jih je nevihta presenetila in so tekli v hotele ali domov.
Nato pa sem jo opazila, od valov je bila oddaljena le toliko, da je niso dosegli. Ni se premikala, samo stala je na plaži in opazovala valove, ki so ji prihajali vse bližje-preblizu. Jasno se je videlo njene dolge lase, ki so plapolali v vetru. Hitro sem odprla vrata in smuknila na balkon, ki se je nahajal okoli 15 metrov nad tlemi. Veter mi je rezmrševal lase in mi jih nosil na obraz. Dežne kaplje so padale name in v zraku je bil vonj po dežju in soli. Zavpila sem njeno ime, a moj krik se je pomešal z zvokom vetra, ki je moj klic odnesel s seboj. Dež je začelo nositi tudi v sobo. Na tleh se je začela delati majhna luža dežja. Ponovno sem zavpila njeno ime tokrat bolj odločno in glasneje. Tudi tokrat me ni slišala, samo stala je tam. Bila je brez dežnika in bila je že čisto premočena a dež je ni motil, valovi so ji bili že nevarno blizu, a se ni trudila premakniti.
V tistem trenutku sem zaslišala Alexa, ki je zavpil moje ime. Hitro sem stopila v sobo, ki je imela že čisto mokra tla. Zaprla sem vrata na balkon in v tistem trenutku sem ugotovila kako mokra pravzaprav sem. Iz las mi je kapljalo, majica se mi je lepila na kožo in moj obraz je bil čisto premočen. A sem začutila nujo, da grem ven in, da Addy pripeljem notri dol iz dežja. Še zadnjič sem ošinila okno in opazila, da si je Addy zakopala obraz v dlani.
Hitro sem odšla ven na hodnik in zaloputnila vrata svoje sobe. Začela sem teči po hodnikih in stopnicah, Alex in Jacke pa sta tekla za mano in vpila moje ime.
Čez nekaj trenutkov sem že stala na plaži. Alex in Jack sta me dohitela. Obadva sta imela dežnik, ki jima ni najbolj pomagal, saj sta bila cela mokra. Prav tako kot jaz. Le, da sem jaz dežnik pozabila vzeti, ker se mi je tako mudilo na plažo.
"Kaj se dogaja" me je vprašal Jack. V njegovem glasu sta se prepletali zmedenost in skrb.
A v tistem trenutku mu nisem imela časa, da bi mu odgovorila. Zazrla sem se v smer, kjer sem videla Addy, a nje ni bilo nikjer. Mesto kjer je stala, je zapolnil ogromen val.
In upala sem, z vsem srcem sem upala, da se je Addy umaknila preden bi jo val zadel. Upala sem, da je val ni odplaknil. In v tistem trenutku me je prevzelo spoznanje. Če jo je val odplaknil v morje je umrla, kar pomeni, da se je hotela ubiti. In jaz sem bila tako slepa za celoten svet, tako zaprta vase in v svojo glavo, da tega sploh nisem opazila. Moja najboljša prijateljica se je hotela ubiti, jaz pa tega nisem opazila.
In samo upala sem lahko, da jo je srečala zdrava pamet in se ni predala morju. Samo upala sem, da se je umaknila stran od morja.
Upanje.
Hotela sem, da ne bi bila odvisna od upanja. A je bilo to vse, kar sem v tistem trenutku imela.
Postalo mi je slabo, misli so se vrtinčile v moji glavi in nato sem v glavi zaslišala glas, ki mi je izrekel najhujše besede v mojem življenju: Ti si kriva, da je umrla. Ne Alex. Ne Jack. Ti si kriva. Ker si ti njena najboljša prijatejica in jo poznaš že skoraj vse življenje. In, če ne bi bila tako sebična in ne bi gledala le na sebe in svoje probleme bi bila še živa.
Jack me je še enkrat vprašal kaj se je zgodilo, a mu nisem odgovorila. Dež mi je iz obraza pral kaplje in nisem več zdržala, padla sem na tla in zakopala obraz v dlani.