Diha skozi les stare škatle. Diha v kovini ogrlice, ki se je zdaj počasi hladila. Diha v tistih tišjih trenutkih, ko te v sobi nekaj opazuje, pa nisi prepričan, ali si sam.
Sedela sem v gugalniku, še vedno zavita v odejo, pismo v naročju, in poslušala. Zunaj je veter šepetal skozi veje. Vsake toliko je zaslišati bilo zamolkli zvok, kot bi nekdo hodil po snegu... a sem si rekla, da je to le srna. Ali lisica.
Oči so mi postajale težke. Ne kot običajno, ko postaneš zaspana. Ne. Bilo je drugače. Kot da me nekaj počasi vleče v temo. Ne sovražno. Nežno. Vabilo, ne ukaz.
Nisem se upirala.
Ko so mi veke končno padle skupaj, sem zdrsnila v sanje — če so to sploh bile sanje.

Stala sem sredi gozda. Bil je enak tistemu za našo hišo, a bolj... jasen. Resničnejši. Drevesa so dihala. Sneg ni bil hladen, bil je kot prah z zvezd. Vse je sijalo v rahlem, srebrnem odtenku.
In tam, med dvema drevesoma, je nekdo stal.
Ni bil človek. Ni bil duh. Njena postava je bila obdana z nočjo, obleka je bila iz teme same. Oči... niso imele barve. Bile so kot praznina neba, tik pred nevihto.
Spregovorila je brez ustnic, brez glasu.
*i*»Iviy.«*i*
Moje ime me je presunilo do temeljev.
*i*»Kri ne spi, niti če duh spi v njej. Tvoja noč prihaja.«*i*
»Kdo si?« sem šepnila, čeprav sem nekje globoko že vedela.
*i*»Tista, ki opazuje, ko vsi zaspijo. Tista, ki veže kri s senco. Jaz sem noč brez konca. In ti si moja.«*i*
Zrla sem vanjo, usta rahlo odprta, srce... počasi utripajoče. Ne v prsih. Nekje globlje. Drugje.
*i*»Pridi, ko te pokliče tišina. Takrat boš vedela. Takrat boš začela.«*i*
Njena postava se je razblinila, kot dim. Gozd je izginil za njo. Sneg se je raztopil.
A jaz nisem izginila. Nisem se zbudila. Nisem se premaknila. Tam sem stala — ali obstajala — v praznem prostoru, kjer ni bilo več dreves, ne neba, ne zemlje. Samo sivina. Tišina, ki je bila preglasna, da bi bila mirna. Kot da svet zadržuje dih.
Poskušala sem narediti korak. Noge so se mi zatresle. Telo je ubogalo, a prostor se ni spremenil. Ničesar nisem premaknila. Čutila sem, da hodim, a nisem prišla nikamor. Vsak gib je bil kot hoja po vodi — po gostem, nevidnem, mrtvem zraku.
»Halo?« sem poskusila, a zvok mojega glasu se ni razširil. Utonil je v megli še preden je zares zapustil moje ustnice.
Srce mi je spet začelo razbijati. Tokrat v prsih. Prehitro. Čudno. Kot bi se trudilo, da bi me obdržalo skupaj.
Obrnila sem se. Potem še enkrat. In še enkrat.
Nič. Nobene smeri. Nobene poti. Nobene sledi po njej. Samo... jaz. In sivina.
Začela sem teči. Najprej previdno, potem panično. Srce je nabijalo, dih mi je zarezal v pljuča, čeprav ni bilo hladnega zraka. A vse okoli mene je ostajalo enako. Neskončen, medel, brezimen prostor.
Takrat sem ga zaslišala. Glas. A ne kot prej — ne kot božanski šepet boginje. Ne. Ta je bil nizek, raskav, bolj kot šepetanje listja pod težo koraka. Bolj kot dih, ki se vleče skozi razpoke starega kamna.
»Iviy...«
Ustavila sem se, v trenutku otrpnila. Pogled sem uprla v nič, saj drugega ni bilo, in čakala. Še en glas? Sanje? Ali nekaj... bolj resničnega?
»Ti si svetloba v noči... in noč v svetlobi...«
Glas je zvenel kot iz tisočerih grl hkrati. Kot da govori iz notranjosti gozda, ki ga ni več. In hkrati... iz mene.
»Kdo si?!« sem zakričala. Tokrat se je moj glas razbil ob praznino, a za trenutek se je nekaj streslo. Kot da sem zarezala vanjo.
Zasvetilo se je. Ne močno. Samo šibka modrikasta svetloba v daljavi, podobna plamenu, ki ni zares plamen. Zasijal je kot utrip srca. Enkrat... dvakrat...
Potem se je ugasnil.
»Ne... čakaj!« sem zaklicala in stekla proti tisti točki. Tokrat se je prostor odzval. Kot da sem vstopila v drugo plast. Nekaj se je spremenilo.
Okoli mene so se iz sivine začele risati sence. Obline dreves, razpoke v zemlji, zvezde na nebu, ki se jih prej ni bilo. Gozd se je vračal. A ne tak, kot prej. Ta je bil starejši. Bolj čuden. Drevesa so imela debla s črkami, ki so se premikale. Veje so se zibale brez vetra. Zemlja je dihala.
In jaz sem stala sredi njega, z rokami ob telesu in z glavo, polno hrupa.
»Zakaj sem tukaj?« sem šepnila. »Kaj naj naredim?«
Ni bilo odgovora. Samo eno gibanje. Nekaj se je premaknilo v ozadju. Hitro. Nenaravno. Preveč tiho.
Obrnila sem se.
Ni bilo nikogar.
Spet.
A ko sem naredila korak nazaj, sem začutila, da tla pod mano... niso več stabilna.
Zemlja se je vdala. Pogreznila sem se. Padla sem v temo. In ko sem padala, ni bilo vetra, ni bilo občutka gibanja — samo utrip ogrlice na moji koži. Hitrejši. Močnejši.
Bilo je, kot da sem padala v samo bistvo noči.

Globoko sem zajela zrak, sunkovito, kot bi se dvignila iz vode po dolgem potopu. Srce mi je nabijalo, koža je bila vlažna, čelo prekrito s tanko plastjo znoja. Dihala sem hitro, prehitro. Oči so mi begale po sobi, a vse je bilo — tako kot prej. Tiho. Temačno.
Vse, razen mene.
Ogrlica se je še vedno dotikala moje kože, topla, skoraj vroča. Utrip, ki sem ga čutila prej, se je zdaj počasi umirjal, kot srčni utrip po teku. Ampak ni bil moj. To sem vedela.
Soba je bila polna senc, toda zame ni bila temna. Videla sem jo jasno, kot bi bila prižgana nežna svetilka. Vsaka črta na leseni steni, vsak naguban rob pregrinjala, vse je bilo ostra slika v moji glavi. Kot bi se nekaj v meni prilagodilo noči.
Šla sem proti oknu. Previdno, neslišno. Potegnila sem zaveso rahlo na stran in pogledala ven.
Sonce je že skoraj zašlo. Nebo je imelo tisti čuden, magičen odtenek – mešanico rdeče, vijolične in sive, kot da dan umira počasi, a z ognjem. Snežinke so letele počasi, mirno, padale na že zasnežena tla. Ulica je bila prazna, s svetilkami, ki so začele utripati v oranžni svetlobi.
Noč je prihajala.
In jaz... sem bila budna.
Dotaknila sem se ogrlice. Njena površina je bila živa. Kot koža — ali srce. Toda moje telo... ni bilo več isto. Bilo je prebujeno. Pozorno. Pripravljeno na nekaj, česar nisem znala poimenovati.
Občutila sem napetost. Ne v zraku, ampak... v sebi. Kot da nekdo — nekaj — čaka, da naredim prvi korak. Proti čemu?
Pogled mi je zašel proti skrinji.
Tiho je stala v kotu sobe. Enaka kot prej. A jaz sem vedela, da ni več ista. Nekaj se je premaknilo. Ne fizično, ampak globlje. Skrita vrata, ki sem jih nekoč čutila le v sanjah, so zdaj obstajala. Tukaj. Zdaj. V meni.
Naredila sem korak proti njej — in ravno takrat se je v hiši zaslišal rahel pok. Nekaj med praskanjem in drobnim sunkom. Ustavila sem se. Srce je znova začelo razbijati. Počasi. Vztrajno.
Zagrnila sem zaveso in se vrnila na sredo sobe.
Ni bilo več mogoče zanikati: nisem bila več le običajna Iviy. Mogoče nikoli nisem bila. A zdaj je noč – moja noč – začela govoriti nazaj.
Gledala sem se v ogledalo kopalnice, z eno roko ob bokih, drugo pa še vedno ob ustih, kot da si skušam izmisliti izgovor. Pa ni šlo.
Vame je strmela ista podoba kot vsako jutro — svetla koža, rahlo podočnjaki, še zaspane oči, dolgi črni lasje in modre oči. A tisto, kar sem videla zdaj, je bilo drugačno. Ne zaradi obraza. Zaradi oči. Nekaj je bilo v pogledu. Kot da sem... prebujena. In ne na tisti navadni, zaspani način.
Z obešalnika sem pograbila jopico in se tiho odpravila ven. Mačka, Olivia je že čakala na klopci. Njena sestrica Lua pa se je kot običajno izmuznila izpod grma, ko sem odprla vrata. V roki sem držala staro krtačo, s katero sem ju že kot otrok česala.
Veter je rahlo pihal, sonce se je komaj prebilo čez gosto meglo. Vse je bilo tiho, razen rahlega šelestenja listja in mukoma pridušenega mijavkanja. Vsedla sem se na stopnico in se lotila krtačenja. Moje misli pa... niso bile tukaj.
»Pridi, ko te pokliče tišina. Takrat boš vedela. Takrat boš začela.«
Tiste besede so mi odzvanjale po glavi kot stara pesem, ki se je nočeš več spomniti, pa se kar vrača. Gozd. Snežinke. In vibriranje ogrlice, ki ga še vedno čutim, četudi ni več aktivna.
Zaprla sem oči. Bila je tam. Nyx. A je res bila? Ali pa sem jo samo želela videti?
»Zakaj jaz?« sem zašepetala. Olivia se je obrnila in mi podrsala po gležnju, kot bi želela reči: Tudi če si nekaj posebnega, nisi sama. Vstala sem, obrisala roke ob hlače in še enkrat pogledala ogrlico, ki se je skrila pod moj pulover. Nekaj v meni je pritiskalo. Potreba. Strah. Odgovor. Mama mora vedeti vsaj del mojih čudnih sanj.


Našla sem jo v kuhinji. Urejala in loščila je zelišča. Zavihala je rokave in razvrščala snopke po vonju. Ko sem vstopila, je rekla: »Mmm, citronka ali kopriva za čaj?«
»Mama...« sem začela tiho.
»Sinoči sem imela sanje,« sem rekla. In nadaljevala. Nič nisem povedala o gozdu, ne o temnih očeh, ne o tem, kar sem slutnjo čutila v sebi. Le tisto, kar je bilo... varno. »V sanjah sem jo videla. Nyx. Ni mi govorila dolgo. Samo... bila je. In potem je izginila. In takrat je bilo, kot da... kot da sem se zlomila od znotraj.«
Mamin obraz je postal tih. A ne prazen. Opazovala me je nekaj dolgih sekund. Nato je odložila škarje in rekla: »Greva.«
»Kam?« sem vprašala.
»K Tisi v njeno trgovino. To ni nekaj, kar ignoriraš, Iviy.«
Trgovina je stala na koncu vasi, skoraj skrita za zapuščenim kozolcem. Nihče ni govoril veliko o njej. Vrata so bila nizka in zavita v temno zaveso, ki je nežno plapolala ob vetru. Nad pragom je bil izrezljan lesen znak z imenom v grščini, ki ga nisem znala prebrati, a mama mu je rekla Skótinos Phóros — Temni prehod.
Bilo je, kot da vsi vedo, zakaj gremo, samo jaz še ne. V trgovini je zadišalo po dimu in kadilu. Zelišča so visele s stropa, pod starimi stekli pa so ždele skrivnostne knjige z naslovnicami, ki so me spominjale na prastare molitve.
»Črno svečo,« je rekla mama. »In zaščitno olje. Potrebujemo tudi rožmarin.«
Trgovka, nizka ženska z zavezano črno ruto, ni postavljala vprašanj. Le prikimala je in izginila v zadnji del prostora. Ko se je vrnila, je pred nas položila zavitek iz temne tkanine. »Začnite danes. Luna prihaja. In z njo vse, kar ti visi za vratom, dekle.«
Pogledala sem mamo. »Kaj se dogaja? Je nevarno?«
»Ni pomembno, če je. Pomembno je, da smo pripravljene.« je rekla. Plačala je Tisi in odvihrala iz trgovine. »Veš, če se ti Nyx prikaže v sanjah ni dobro. Po navadi ostaja skrita za temo noči in nam le šepeta. Ampak to ne more pomeniti nič dobrega.« ostro me je premerila od glave do pet. Bila sem živčna. Res živčna. To je očitno opazila saj se je izraz na njenem obrazu spremenil. »Iviy, mi moraš povedati še kaj?«
»Ne, vse sem ti povedala mama.«

Ko smo se vrnile domov, je bila ura že pozna. Hiša je dišala po dimu in sivki. Kirsiy je nemudoma izginila v svojo sobo s škatlico zelišč, mama pa je prižgala svečo in jo postavila na kuhinjski pult, kot bi hotela odgnati nekaj, kar se je neopazno prikradlo za nami. Jaz sem le stala ob vratih, s prsti ovitimi okoli ogrlice.
Tisti večer nismo opravile obreda. Mami je rekla, da počakamo na pravi trenutek — da je energija v hiši še preveč nemirna. A meni... meni se je zdelo, kot da ni časa.
Bilo je skoraj polnoč. Ura še ni odbila, a noč je že bila tista prava temna in mirna kakršno sem jo imela rada. Ležala sem v postelji in buljila v strop. Ogrlica je bila topla, skoraj žareča. Nekaj v meni je utripalo z njo. Kot povabilo. Kot opozorilo. Ne vem, zakaj sem vstala. Ne vem, zakaj sem odprla okno in pustila hladnemu vetru, da me ovije.
Previdno sem se oblekla in zdrsnila čez okensko polico.
Zunaj je bil zrak težek. Gozd ni bil daleč, a danes je izgledal drugače. Temnejši. Globlji. Stopala sem med drevesi kot senca, vsaka veja je šepetala moje ime, vsaka senca me je gledala.
»Pridi, ko te pokliče tišina...«
Tišina me je klicala.
Približala sem se majhni jasi, kjer je luna, čeprav še ne polna, metala srebrne sence po tleh. Ustavila sem se. Nekaj je bilo tam. Nekaj me je opazovalo.
Sapa mi je zastala, ko sem zaslišala prvi zvok — ne šumenje, ne dihanje, nekaj... mokrega. In nato stopinje. Težke. Živalske. A hkrati... preveč človeške.
Zavohala sem vonj po gnilobi. Po pepelu. Po staremu kamnu, mokrem in razpokanem.
Iz teme je prilezlo nekaj — visoko, ukrivljeno, z nogami kot kozje, a telesom, ki je spominjalo na razpadlo človeško figuro. Njegova koža je bila črna kot saje, oči pa prazne, bele, zamegljene. Čutila sem ga. Velmorath. Legenda o kateri mi je mama pravila že kot otroku. Strašila mene in sestro, da če se kadarkoli srečaš z njim je to gotova smrt. Največji sovražnik vsega živega na tem svetu. To ni bil demon. Ne. To je bilo nekaj drugega. Stvar. Bitje, ki se je hranilo z energijo. Z dušo. Iz teme je s sabo prinesel hlad, ki me je skoraj zlomil. Ko je zarenčal, se mi je po telesu razlil val groze. Njegovi kremplji so že stegnjeni proti meni. Čas ni več tekel. Nič ni več šumelo. Svet se je skrčil v utrip srca, v eno samo misel: konec je. Noge sem imela kot iz svinca. V prsih me je tiščalo. V očeh so me pekle solze, a nobena ni padla. Mraz je prilezel po moji hrbtenici kot dolg, počasen šiv — kot ledena igla, ki prodira v kost. Velmorath je bil le še nekaj korakov stran. Njegovo telo se je premikalo neenakomerno, kot bi bili sklepi obrnjeni v napačne smeri. Koža mu je visela z udov, ponekod napeta in svetleča kot led, drugje razpokana in črna kot oglje. Zdelo se mi je, da iz njega puhti para. Ali dim. Nekaj gostega. Nečloveškega.
Zarenčal je znova. Tokrat bliže. Glasno. Dovolj, da se mi je zatresel želodec in se dvignil v grlo. Zvok ni bil le slišan — čutila sem ga. V kosti. V krvi.
Nisem kričala.
Ne zato, ker ne bi mogla. Ampak ker… ker nekaj v meni ni hotelo. Nekaj v meni se je postavilo pokonci, visoko, kljub temu da sem se tresla. Bila sem korak od uničenja — in kljub temu sem stala. In takrat — prav takrat — je začela ogrlica znova utripati. Toplota. Val, kot sunek srčnega utripa nekoga drugega.
Velmorath se je ustavil.
Njegova bela, prazna očesa so se zožila. Zasukal je glavo enkrat v levo, drugič v desno kot bi poslušal. Ali zavohal. Ali… čutil. In v tistem trenutku… se je vse spremenilo. Zrak se je zarezal. Dobesedno. Kot bi nekdo s tankim nožem prerezal prostor. V tisti sekundi, v tistem drobcu večera, se je med mene in Velmoratha zarezala senca. Ne senca. Nekdo. Bil je tam. Kot iz nič. Vsaka mišica na njegovem telesu je bila živa, napeta, pripravljena. Bil je visok. Višji od vseh, ki sem jih poznala. Oblečen v črno, a ne moderno črno — ne takšno, kot jo najdeš v omari. To je bila drugačna črnina. Kot noč. Tista prava, gosta, večna noč. Njegovi lasje so mu padali na čelo, temni in razmršeni, a brezhibni v svoji divjosti. Oči..., njegove oči... bile so rdeče. Ne... zlato-rdeče. Kot žerjavica tik pred ugasnitvijo. Kot kri, ujeta v svetlobi ognja. Velmorath je zarenčal tokrat drugače. Bil je besen. Ne zaradi mene. Zaradi njega. Fant (ali karkoli že je bil) se je rahlo nasmehnil. A ne z usti. Z očmi. In nato... je stopil. Počasi. En korak naprej. Drugi. Velmorath se je umaknil. Nazaj. Prvič je naredil korak stran od plena.
»Nazaj,« je rekel fant. Njegov glas ni bil glas. Bil je veter, ki šepeta skozi veje. Topel in hladen hkrati. Nizek. A močan.
Velmorath je zažvižgal s svojim srhljivim jezikom, se sunkovito obrnil in izginil v temo. Kot para, ki se razblini pod svetlobo. Tišina.
Fant se je obrnil proti meni.
»Nisi pripravljena na to, kar hodi za tabo,« je rekel.
Jaz sem strmela vanj. Vsa tresoča. Vse v meni je kričalo: Vprašaj ga, kdo je. Kam je šel Velmorath. Zakaj si tukaj. A besede... so obtičale. On pa... se je premaknil bliže. Le toliko, da sem lahko videla, kako se na njegovem vratu blešči verižica. Črna. Preprosta. In na njej obesek, skoraj enak mojemu. Skoraj. »Poznam tvoje ime, Iviy,« je rekel. »In poznam tvoje sanje.« Zastrmela sem se vanj. Srce mi je bilo tako močno, da me je bolelo.
»Kdo si?« sem komajda izdavila.
»Kairos,« je rekel. »In čeprav me zdaj še ne poznaš… si me že enkrat srečala.«
Obrnila sem glavo. Kaj? Kdaj? A on je bil že korak stran.
»Ne hodi več sama v gozd,« je dodal. »Nič več ni, kot je bilo. In Velmorath... ni edini, ki še obstaja.« Sapa mi je zastala.
»Ampak… zakaj si me rešil?« sem vprašala.
Pogledal me je čisto naravnost. Njegove oči so postale nežnejše, skoraj... žalostne. »Ker si edina, ki ga lahko ustavi.« In nato je izginil. Ne kot duh. Ne kot čarovnija. Ne v dim. Enostavno… bil je tam, in zdaj ga ni bilo več.
Ko je izginil, je padla tišina. Prava. Težka. Nobeno listje se ni premaknilo. Noben dih ni več nosil skrivnosti. Vse, kar je bilo, sem bila jaz razprta, tresoča, bleda senca same sebe. Tla pod menoj so še vedno smrdela po pepelu. Po nečem starodavnem. Neprizanesljivem. Nisem se premaknila. Ne takoj. Roke so mi visele ob telesu kot prazni, ožgani plašči. Noge so bile kot iz voska. In znotraj mene… nekaj je jokalo. Ne z glasom, ampak z občutkom, ki se je razlegal po prsih — kot majhno, zlomljeno bitje, ujeto nekje med rebri in sapo. Ogrlica mi je še vedno visela okoli vratu. A zdaj ni več svetila. Ni več utripala. Bila je hladna. V prsih sem začutila prazen prostor, kot luknjo, iz katere je ravno nekaj odšlo. Ne Kairos. Ne Velmorath. Jaz.
Korak. Samo en korak nazaj. Zadihala sem. Počasi. Nujno. In potem... sem padla na kolena. Trava pod menoj je bila mokra. Noč se je spet oglasila s črički. A jaz jih nisem slišala. Samo tresla sem se. V tišini. Sama s svojim telesom, ki me ni več poslušalo, in s svojim umom, ki ga je preplavila ena sama misel: Kaj za vraga se dogaja z mano? Dlan sem položila na prsi. Ogrlica. Hladna, kot da je tam še vedno nekaj ostalo. Nekaj, kar gori, čeprav ogenj več ne sveti. Iskra. Med prsti sem čutila majhen utrip. In nato… se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nad jaso je za trenutek zažarela luna. Ni bila polna ne še a dovolj, da je osvetlila nebo. Oblaki so se razmaknili, in zrak se je umiril. Pogledala sem navzgor. Nad menoj je plavala tančica srebrne svetlobe. Kot nežna zavesa. Ni bilo čarobno. Bilo je... čisto. Kot trenutek pred solzo. Pred odločitvijo. Jasa je bila prazna. Brez sledi. Brez krvi. Brez dimnih ostankov. Kot da Velmorath nikoli ni bil tam. Kot da Kairos ni bil nikoli resničen. Ampak jaz sem bila tukaj. To ni bila halucinacija. Nisem sanjala. To... je bilo res. Ko sem končno vstala, sem to naredila počasi. Z zamahom, ki ni imel moči, ampak voljo. Z nogami, ki so bile šibke, a še vedno moje. Obraz sem si skrila v dlan za trenutek. Morda dva. Globoko vdihnila. Nisem bila več tista Iviy, ki je nekaj ur prej zdrsnila skozi okensko polico in pustila noči, da jo povabi. Nekaj je bilo drugače. V meni. Okoli mene. V svetu. In tako sem naredila prvi korak proti domu. Med drevesi. V temo, ki me ni več strašila na isti način.