V mestu Lornhill je bil zrak poln vonja po cimetu, sveže pečenih piškotih in toplih napitkih. Vsaka ulica, vsak vogal je bil okrašen z bleščečimi lučkami, ki so migljale, kot bi jih obsijala majhna božična čarovnija.
Kaja je sedela ob oknu svoje sobe in opazovala svetleče ulice. Srce ji je bilo polno veselja, a v njem je bilo tudi malo žalosti. To bo njen prvi Božič, ki ga ne bo preživela doma z družino. Misel na drugačen večer jo je rahlo zaskrbela, a obenem je začutila nekaj novega – pričakovanje in radovednost.
»Kaja, si pripravljena?« je vstopila mama s skodelico toplega kakava. »Pojdi malo na sprehod, lučke so čudovite.«
Kaja se je nasmehnila, a v sebi je čutila dvoumnost. »Prav, mama. Tokrat bom šla s prijateljicami,« je rekla.
Na hodniku sta že čakala Maja in Lara, zaviti v debele plašče, rdeče šale in kapice. »Pojdimo gledat lučke!« je vzkliknila Lara. Maja je pokukala k Kaji in vprašala: »Si za?«
Kaja je prikimala. »Ja, pojdimo. Mislim, da bo zabavno.« Njena odločitev je bila sprejeta – Božič bo letos nekoliko drugačen, a v družbi prijateljic bo zagotovo čaroben.
Dekleta so se oblekla in pripravila za večerni sprehod. Kaja je obula tople škornje, zavila rdeči šal, ki ji ga je podarila babica, in navlekla kapo čez lase. Vonj po domačem kakavu, ki je še vedno prihajal iz kuhinje, jo je spomnil na dom in ji dal občutek, da je del praznikov še vedno z njo.
Ko so stopile na ulico, jih je objel hladen, svež zrak, sneg je mehko pokrival pločnike, lučke pa so se svetile ob vsakem koraku. Dekleta so se smejale, metale snežne kepice ena v drugo in pripovedovale smešne zgodbe iz dneva.
»Poglej tisto trgovino!« je vzkliknila Maja. »Vse te lučke in okraski! Izgleda kot pravljični svet!«
»Res je,« se je strinjala Lara, oči so ji žarele. Kaja je občutila toplino in veselje, čeprav ji je še vedno malo manjkala družina. A hkrati je vedela, da bo to nekaj posebnega – prvi Božič s prijateljicami, poln smeha, čarobnih lučk in skupnih doživetij.