Ojla!
Kot zdaj verjetno že veste sem jaz Ravenclawgirl in bom pod profilom Tinka nadaljevala zgodbo MIDVA. Tukaj so pretekli deli.
Uživajte! :hugging:
Uvod: *i*Živjo! Sem Evelime. Stara sem 14 let. Rodila sem se v super bogati družini. Moj oče je bogat upravnik. Imam tri starejše¸¸ brate: Michaela, Marcusa in Mathewa. Michael in Mathew že imata svoje podjetje in sta zelo uspešna. Marcus pa je dev leti mlajši od njiju. Sem edina punca v družini – mama je odšla ko se bila majhna. Čeprav živimo v veliki hiši sredi mesta nimam nobenega prijatelja, saj mi oče ne dovoli iz hiše. Kar nadležno, ja. Ko sem bila stara 5 let, sem imela najboljšega (in edinega prijatelja – Mika. Bil je eno leto starejši. Skupaj sva se igrala in jezila moje brate. Nekega dne pa se je Mike in njegova družina morala odseliti in od takrat ga nisem več videla. *i*
~~~
1.poglavje
Danes je moj čisto prvi šolski dan. Ko bi morala biti v osnovni šoli sem bila doma in se šolala od doma. Dejstvo, da grem dejansko v šolo me res veselilo. Včeraj sva šla z Marcusom kupiti vse potrebščine. Res, ni bolj razburljivega! Dobila sem prelepo torbo svetlo modre barva – moje najljubše. Kako je lepa! Zdaj sedim na avtobusu. Nočem biti negativna, a zdi se mi da me vse punce poševno gledajo. Ošvrknila sem jih s pogledom, da bi se prepričala, da se mi res samo ne zdi . Opazila sem, da vse razkačeno strmijo vame. Ravno sem razmišljala zakaj je temu tako, ko me je ogovoril glasek. »Hm… živjo! Je prosto?« je vprašalo dekle mojih let. Nasmehnila sem se ji. »Seveda. Prisedi.« sem jo povabila. Vrnila mi je nasmeh in se posadila zraven mene. Ponudila mi je roko. »Jaz sem Rachel,« se je predstavila. Segla sem ji v roko. »Jaz pa sem Eveline,« sem se predstavila tudi jaz. Rachel je na široko odprla oči. »Hudo! Eveline? Tista bogata punca?« je vprašala. »Ja, zakaj?« sem ji pritrdila. Sklonila se je bliže k meni. »No, vsi govorijo o tebi. Vsi te poznajo kot fotomodela iz različnih revij, ki ima bogatega očeta!« se je pridušala. Ja, to je ena stvar, ki sem jo vam pozabila omeniti. Oče me je veddno rad pošiljal na modne revije. Saj ne, da mi je bilo to všeč. Nisem pa vedela, da me vsa dekleta poznajo po tem! »To vse pojasni,« sem zamrmrala bolj sebi kot Rachel. »Me zato tiste punce tako gledajo?« sem zašepetala Rachel. »Jasno,« se je odzvala. »Ampak nič ne skrbi,« je hitro dodala. »Grize jih to, da si lepša. Pa zlobne so tudi. Vse po vrsti, zato ni presenečenje, da so take,« je rekla Rachel. Zazrla sem se skozi okno. Nekako nisem pričakovala, da bo tako. Čutila sem Rachelin pogled. Obrnila sem se nazaj proti njej. »Pa ti? Ali ti tudi tako misliš o meni?« sem jo vprašala. Rachel je zamahnila z roko. »Seveda ne! No, seveda si lepa in bogata, as i tudi priajzna, kar je dobro kajne?« je rekla. »Prijateljici?« sem jo previdno vprašala in ji ponudila roko. Rachel pa je ni prijela ampak me je navdušeno objela. »Seveda! Joj, kako vesela sem« Prijateljica sem z najbolj prijazno punco kar jih poznam!« je navdušeno sprejela. Tako sem ponovno vesela sedela na avtobusu. Bila sem presrečna, da sem končno imela prijateljico.
2.poglavje
Victoria je razkačeno strmela v Eveline Bernard. *i*Nova. Bogata. Lepa.*i* je razmišljala. Gotovo bo ljubljenka vseh učiteljev.*i* A za mojo priljubljenost se bi bilo dobro spoprijateljiti z njo*i*, je razmišljala in medtem pograbila svojo rožnato torbo. Avtobus na katerem se peljala je začel zavirati. Victoria je bila izjemno lepo dekle. Imela je svetle lase in modre oči. Obsedena je bil z bleščili vseh vrst in okusov. Imela je popolno polt, ki je bila posledica obiska solarija. »Hej, Victoria!« je nekdo zaklical za njo. Obrnila se je in zagledala Sammyja – fanta, ki je bil do ušes zatreskan vanjo. Ko ga je Victoria zagledala ji je lažen nasmešek zbledel z obraza. »Kaj je?« je hladno odvrnila. »Bo odšla z mano do jedilnice?« jo je navdušeno vprašal Sammy. »Oprosti, ne morem. Sem že zmenjena z Adamom,« je odvrnila z narejeno prijaznim glasom. Nato je z svojim najbolj sladkim glasom zaklicala: »Oj, Adam!« Pomahal ji je postaven fant. Odšopirila se je k njemu. »Adam! Lepo te je spet videti!«. Stopila je na prste in ga poljubila na lice.
***
3. poglavje
*i*»Eveline, nehaj strmeti!«*i*
»Če pa imajo tako lepe torbe!« je zavzdihnila Eveline. »Vem, ampak je čudno, da kot nekakšna … hm … čudakinja strmiš v torbe. Saj so samo torbe!« je šepnila Rachel. »Pridi, zdaj morava na prvo uro,« jo je za rokav povlekla Rachel.
Prejšnjega dne, ko sta Rachel in Eveline stopili iz avtobusa sta se pridružili toku učencev, ki ju je ponesel vse do jedilnice. Tam je na veliki oder stopil ravnatelj, gospod Wedgreed. Prvo je imel govor, ki se je vsem učencem, ki so že več let obiskovali to šolo, zdel dolgočasen, ponovljajoč ter monoton. Eveline, ki še nikoli ni poslušala ravnateljevega govora, je ravnatelja Wedgreeda poslušala s tako strastjo, kot, da bi bilo to nekaj najimenitnejšega na svetu. Nato pa je na oder stopila gospa izmozganega videza. Ime ji je bilo Maya Pucamurejam. Skrbela je za razvrstitev po sobah. »Dober dan želim vsem skupaj,« je začela gospa Maya, »ime mi je Maya Pucamurejam, kličite pa me kar gospa Maya. Zdaj bom povedala razvrstitev po sobah.« je povedala gdč. Maya. »Victora Abemend je z gospodično Alicio Zelon, soba 3. Evelin Bernard je z Rachel Vallein, soba 6….«
Tako se je nadaljevalo dokler vsi niso bili razporejeni po sobah. Ko sta Rachel in Eveline vstopili v sobo, je Eveline spet skoraj razgnalo. Rachel se je zdelo njeno obnašanje nerazumljivo. Navduševala se je nad torbami, ravnateljevimi govori in sobah. Sobah? Sobe so pač, kajne? A po drugi strani ji ni zamerila, saj je vedela kako je biti brez prijateljev, ter brez dogodkov, ki so se drugim zdeli popolnoma običajni.
×××

*i*Nekaj tednov kasneje*i*
Počasi sem se navadila na veliko ljudi, hitenja z ure na uro, stresov in hrupa, ki jih v hiši ni bilo. Čeprav je bilo nekaj stvari težkih, mi je s prijateljico kot je Rachel brez težav uspelo premagovati ovire. Pri vseh predmetih sem namreč zaostajala s snovjo, saj jih z mojo privatno učiteljico nisva predelali. Na srečo je Rachel pametna punca in mi je brez težav pomagala pri vseh mojih težavah. Res sem vesela, da sva postali prijateljici. No, kljub vsemu temu sem te tri tedne na šoli preživela brez večjih pretresov.
Pri gospodinjstvu
Učiteljica Cmokovič se nam je prijazno nasmehnila. »Tako. Oreščki moji, danes se bomo posvetili italijanski prehrani. Za prvo uro bomo skuhali špagete na tradicionalni način. Ker pa to ni tako preprosto kot se zdi, nam bo pomagal izjemno mlad, a tudi izjemno nadarjen kuhar. Prosim, da lepo pozdravite Mika Bianchia.«
Usta sem si pokrila z roko. Mar to ni tisti Mike Bianchie, ki sem ga poznala iz zgodnjega otroštva…? K učiteljici je stopil lep svetlolasec. Takoj sem ga prepoznala. To je bil on! Strmnela sem vanj in nisem mogla verjeti svojim očem. Ujel je moj pogled in se mi srčkano nasmehnil.
Kasneje, med to uro
»Hej! Eveline, si to ti?«
Mike je stopil do mene in me pogledal v oči. »Mike! Ja sem!« sem dahnila. »Kako lepo te je spet videti!« Objel me je. Tako nenadno, a takoj sem se spomnila dogodka iz otroštva, ko je Mike povedal, da se mora odseliti. Tako sem jokala, on pa me je objel. Ampak to ni bil le navaden objem. On je objel z občutkom.
***
4. poglavje
»Res te je lepo spet videti,« je rekel Mike. Skupaj z Rachel in Eveline je sedel pri kosilu. Srečen je bil, da se je vrnil v mesto Madehone,v katerem je živel kot otrok. Ravno včeraj je odšel do hiše v kateri je živela Eveline. Potkal je in odprl mu je Evelinin starejši brat Marcus. Mike je povprašal po Eveline, a Marcus mu je odgovoril, da je trenutno v šoli WCD. Mike se je zahvalil in odšel. Razmišljal je kdaj bi imel čas da bi obiskal šolo Wechter Country Day, ko je odprl E – mail in zagledala prošnjo, da pride pomagat pri uri gospodinjstva prav na tej šoli. Kakšno naključje! je pomislil.
Mike je namreč pri svojih 12 letih ugotovil, da ga kot nič drugo na svetu bolj veseli kuhanje. Tako se je naslednjega dne odpravil na šolo WCD in tam srečal Eveline.
»Enako,« je odvrnila Eveline. »Ali imate izhod iz šole?« je povprašal Mike. Rachel je pokimala. »Ja, imamo. Lahko bi šli v mesto v kino,« je predlagala. »Ja, ravno na to sem mislil,« se je zahahljal Mike. »No, potem pa velja,« je odločno rekla Eveline. »Ob treh pred šolo?« Potem pa je pomislila. »Ampak čakaj,« se je ustavila, »najprej motamo vprašati za dovoljnje kajne?« Rachel je zavila z očmi. »Ah, daj no. Kdo rabi dovoljnje,« je zamahnila z roko. »Nevem no,« je neodločno zamrmrala Eveline. Takrat se je po zvočnikih zaslišalo: »Učenci, danes imate plesne priprave za božični ples. Udeležba je obvezna.« je povedal glas tajnice. Mike se je medlo nasmehnil. »No, nič ne bo s kinom,« je rekel. »Pa še nazaj domov moram. Obljubim, da vaju še kaj pokličem.« je dodal. Nato je še zadnjič objel Eveline. Ta mu je zašepetala: »Boš ostal v mestu?« Mike je naslonil brado na njeno glavo in šepnil: »Seveda bom, zdaj pa morem iti«
Segel je v roko še Rachel. »Lepo te je bilo spoznati,« se ji je nasmehinil. »Enako, lepo se imej Mike« mu je vrnila nasmeh. »Adijo,« jima je pomahal Mike in se odpravil v lep sončen dan. Še pomahal jima je, nato pa izginil za vogalom.
»Ah, res se mi ne da na te plesne priprave,« je zagodla Rachel. »Pa še ta božični ples! Uničili so nam zadnji sončni in topli dan v tem letu, ki ga bi lahko izkoristili za sladoled!«
***
Tako to so bili prvi štirje deli, danes popoldne pa pride še peti.
Lepo se imejte,
Tinka:hatched_chick: