Ojla, moja prva zgodba je tu! Uživajte!
----------------------------------------------------------------------------------
Mina se je zbudila in pogledala na uro. O, ne, zamudila bo. Hitro se je preoblekla, se umila in v kovček zložila nekaj precej neobičajnih stvari: stetoskop, rokavice, bela halja... marsikateri bunkelj bi pomislil, da gre za zdravilca. Ampak ne, Mina je magizoologistka in prav danes, se odpravlja na posebno potovanje v Sibirijo. Nujni primer, saj razumete, ne?

Pograbila je stvari in se udejanila na magizoologiski center, natančneje v oddelek nujnih primerov. Tam sta jo že čakala nejevoljna sodelovca, ki jima njena zamuda, ni bila pri srcu. “Pa si le prišla” je nestrpno rekel prvi. Drugi je pritrdil: “Mislila sva, da bova morala oditi že brez tebe”. Ampak Mina se je delala, kot, da je preslišala nestrpen ton v njunem glasu: “Kdaj se bom odrekla, taki pustolovščini? Mogoče takrat, ko bo moja butica postala zakrknjena!” se je zasmejala in pokukala v torbo, kot bi želela preveriti, da ni česa pozabila. “Michael, Andrew, vidva kar pojdita do recepcije in prosita za hitri dvernik. Jaz moram skočiti še k Skokcu, Mii, Jonu in Alice. Obljubim, da bom hitro nazaj!” In je stekla. Andrew je ugovarjal: “Mina, ne. Dvernik je pripravljen. Pohiteti moramo!” Vendar Mina ga ni več slišala, saj se je že izgubila v hrupni množici.

Mina je stekla proti svoji pisarni, hmm... mogoče, bi zato morala uporabiti kakšen drug izraz? Stekla je namreč skozi vrata, na katerih je pisalo ‘Minina pisarna’. Vendar ni prišla v majhno sobo s pisalno mizo in kupi papirja, temveč v prostor, velik kot celo bunkeljsko nogometno igrišče. V tem prostoru je kar mrgolelo različnih magičnih bitij: poškodovanih in ne poškodovanih. Ob neki kletki, ki je bila v primerjavi z drugimi zelo majcena, je bilo okoli 5 ljudi. Eden izmed njih je zagledal Mino in zaklical: “Mina! Hej, Mina! Pridi sem Skakač je v zelo slabem stanju. Težko diha in srce mu udarja v nepravilnem in neenakomernem bitju. Premestiti ga bo treba v magizoobolnišnico, brez intenzivne nege, po vsej možnosti ne bo preživel.” Mina ni nič rekla, le hitro je stekla proti Skakaču. Skakač je bil že zelo star šnofeljček, ki ga je Mina dobila pri 5 rojstnem dnevu od zdaj že preminule in ljube mame. Mina je šnofeljčka poprijela za tačko in rekla vse bo še dobro. Skakač je odprl oči in se poskušal premestiti v njeno naročje, vendar je sredi poti omahnil in padel na tla. Ljudje okoli Mine in Skakača, so poskočili, šnofeljčka dali v kletko in z ekstra hitrimi koraki oddrveli nazaj skozi vrata proti bolnišničnemu oddelku. Mina je mislila, da je sama in zato ni mogla več premagovati solz, kar teklo je od nje in nenadoma se jo je nekdo nežno dotaknil na rami in jo stisnil v svoj objem. Bil je mlad moški, ki jo je prej ogovoril. Mina ga ni poznala zelo dobro, saj je tu začel delati šele pred kratkim, a objema se ni branila. Moški jo je ogovoril: “Ne skrbi Mina, vse bo še dobro.” Mina je vedela, da jo je poskušal le potolažiti, saj sta oba dobro videla, kako se je Skakač poslovil od življenja. V njej je živelo le še tako majhno upanje, pa le zaradi tega, ker je tako hotela.

Nenadoma sta v sobo pridrvela Michael in Andrew, zdaj sta bila že kar pomodrela od živčnosti, le kje se zdaj obira Mina? Že dolgo nazaj bi mogli zapustiti magizoologiski center!

Takoj, ko sta vstopila v njeno ‘pisarno’, sta videla, da ne gre vse dobro. Počasi sta šla k Mini, a je nista vprašala kaj se je zgodilo, oba sta ugledala prazno Skakačevo kletko. “Mina,” jo je tiho in sočutno pozval Andrew. “Iti moramo. Tudi druge živali nas potrebujejo.” Mina je prikimala in se že želela izvleči iz objema, ko pa jo je mladi moški potegnil nazaj in ji prišepnil: “Vse bo še dobro!” Mina je pokimala in brez, da bi ga pogledala se je obrnila in sledila Michaelu in Andrewu. Andrew je rekel: “V Sibirijo moramo. Tam živali kar zbolevajo in temu ni videti konca. Mogoče gre za kakšen čuden napoj, zato bomo s sabo vzeli še dva aurorja. Več glav več ve!” Mina je togo prikimala in rekla: “Počakala vaju bom pri dverniku.” Prav zgovorna, tisti hip pač ni bila. “Tudi jaz grem s tabo!” je rekel Michael in stekel za njo. Andrew je skomignil, odmajal z glavo in pohitel po čakajoča aurorja.

Čez 3 minute, so že vsi zbrani in pripravljeni, se oklepali hitrega dvernika, ki jih bo popeljal v Sibirijo. Okolica se je hitro spreminjala. Zato je bilo vse, kar so videli en cel zmazek. Čez nekaj časa se je slika le izostrila in čez sneženo nebo so tako rečeno lebdeli proti tlom. Ta trenutek je bil božanski, a v njem ni užival prav nihče, mogoče ga sploh noben ni opazil.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kakšen se vam je zdel prvi del? Napišite v komentarje!