4. POGLAVJE: DRUGI KORAK
Ko smo prišli v spodnje nadstropje je mami vsakega posebej objela.
“Pa saj ne gremo za sto let,” sem ponergal in se ji izmaknil iz prijema. Vmes je okupirala Liama, ki me je z očmi prosil, naj tudi njega rešim. Skomignil sem z rameni in se nasmehnil. Hana je ostala resna, Hanna je pa komaj zadrževala smeh.
“Najbolje, da greste, jutri je šola,” je rekel oči. In mami nas je v trenutku osvobodila.
Ko smo hodili po razsvetljeni Ljubljani, smo opazovali lučke in razsvetljen Ljubljanski grad na vrhu hriba. Neopazno sva se s Hano prijela za roke. Ulice so bile prazne, razen dveh moških, ki sta se sprehajala. Preveč opazno sta se ozirala naokoli in takoj sem vedel, da nekaj naklepata. Pogledal sem ostale in vsi so mi pokimali. Neopazno smo se spravili na drugo stran ulice, kjer sta moška zavila v najbolj temačen kot te ulice. Pogledal sem naokoli in zagledal mestno hišo. Tam so bile hiše raznih velikosti in raznih barv, čeprav se v temi niso videle.
“Si prinesel vse, kar sva se dogovorila?” je vprašal tip z srednjim glasom. Sploh ni šepetal. Hanni sem nakazal, naj ju fotografira.
“Dva različna čevlja? Imam!” je vzkliknil tip z nižjim glasom in skočil. Ko je skočil je eden njegov čevelj obarval oranžno in začel igrati melodijo iz pesmi Last Christmas.
“Zakaj imaš dva različna čevlja?”
“Da izstopam.” Moški je prhnil in drugi z dvema različnima čevljema je izgubil čevelj, ki je poletel za naš grm. Nekaj časa sta se še ruvala dokler ni pametnejši odnehal. To sem lahko razločil. Potem so mu začele utripati nogavice.
“Naj uganem imaš tudi dve različni nogavici?”
“Seveda.”
“Okej pozabi. Le povej mi ali si ujel mulce?”
“Bi jih mogel?” Pametnejši moški ga je frcnil.
“Sem rekel šefu, da boš ti vse zamočil in še kako prav sem imel. Na to mesto pride čez tri minute Marija in glej, da boš počakal tu!” Liamu sem namignil, naj gre za tipom, ki se je pravkar odpravljal. V ulični svetlobi sem videl, da je to nekdanji lastnik neke trgovine, vendar jo je prodal. Imel je kratko pristrižene pepelnato blond lase. Bil je visok in povprečno vitek. Vzvišeno je odkorakal in bil brez rokavic v črni bundi. Oblečene je imel črne kavbojke in črne škornje s številko 45. Vzvišeno je odkorakal in vedel sem, da ima prevelik ego, da bi mu kdorkoli kljuboval. Njegov šef je pa verjetno njegov oče. Hana mi je pokazala telefon, na katerem je imela sliko tega moškega. Odobravajoče sem ji prikimal. Hanna mi je pomignila, naj pogledam na cesto, kjer se je prikazal električni avto, ki je bil črn in najverjetneje znamke Tesla. Hanna je slikala registrsko tablico avtomobila, iz katerega je izstopila visoka gospa s figo na glavi in medeno blond lasmi.
“Ana pridi pome čez eno uro,” je dejala gospa z izredno visokim glasom. Verjetno Ana je stopila iz avta. Zaradi luči avtomobila sem videl, da je bilo to dekle vsaj desetletje mlajša od preostanka. Dekle je bilo visoko in nekaj srednje vitko. Imelo je dolge modre lase, ki so imeli konice rahlo valovite. “Ja kdo bo pa zdaj vozil?” je vprašala najverjetneje Marija.
“Bo babi,” je odvrnila Ana in odskakljala pod luč.
“Božena odpelji prosim avto in nas pridi iskat do desetih zvečer, saj mora tale naša upornica jutri v šolo.”
“Prišla bom ob devetih!" je vzkliknila gospa s starim glasom in se zaletela v ulično svetilko, ki je komaj še oddajala svetlobo. Hanni in Hani sem namignil, naj sledita ženskama, jaz bom pa tistemu naivnemu tipu s škornjem, ki ga je vrgel njegov prijatelj meni v naročje.
“Kam moram iti?” je vprašal ta debel tip.
“Pojdi v Skrivališče,” je odvrnila Marija.
“V Ljubljani?”
“Ne v Kamniku. Ja seveda, da v Ljubljani.” Tip se je že odpravil, jaz pa sem mu sledil iz druge strani ceste. Ves čas je hodil ob Ljubljanici. Razgledal sem se naokoli in zagledal pred nama zid. Zagotovo ne bi mogel priti čez. On pa je pritisnil nek gumb in odprl vrata. Želel sem iti tja notri, vendar so se mi vrata dobesedno zaprla pred nosom. Pot sem nadaljeval naravnost proti domu, brez da bi razmišljal.
Ko sem prišel domov, Hane, Hanne in Liama še ni bilo. Rahlo me je začelo skrbeti, ker pač so jih ti ljudje že poizkusili ugrabiti. Vendar Hana je Hana. Našla bo rešitev. Na obraz sem si nadel čimbolj brezskrben obraz, da ne bi skrbelo mami. Pokazal sem ji slike in vse, kar smo izvedeli skupaj. Nato sem zazehal in se izgovoril, da sem zaspan in moram iti spati.
“Jutri ne rabiš iti v šolo,” je rekla mami. Seveda sem želel izrabiti priložnost.
“Seveda, da mora,” je rekel oči in s tem je bila debata zaključena. Šel sem gor po stopnicah in šel v svojo sobo. Že sem bil pri vratih, ko sem zaslišal mamin pretreseni glas.
“Kaj če ne pridejo nazaj?” je rekla vsa zaskrbljena in prisegel bi, da je zahlipala
~~~~~~~~~~
Takole Metuljčki. Specifično tale del je posvečen Lubenici, ki pa mora že sama vedeti, da je super. Ta del sem namenoma zavlekla. Če kdo želi, da ga obveščam naj mi piše pa oprostite tisti, ki Vas ne obveščam. Pa imam še ogromno idej za naslove za druge zgodbe.
Lysm
Heart