Naše vesolje 3. del
5
Hej, upam, da sta vam bila prejšnja dva dela zgodbe všeč. Ta je zadnji. Upam, da vam bo všeč. Če vam bo Lajkajte in komentirajte.
Naslednji palnet - Jupiter - je bil prav tako, kot Mars sama puščava. Sicer je bil res velikanski, drugače pa čisto nič posebnega. Razen neviht, ki pa jih je bilo ogromno. Pa še bile so ogromne. Kar hitro sem odletela naprej. Verjetno veste, da ima Jupiter zelo veliko lun. No, jaz se sploh nisem spomnila, da bi bilo mogoče pametn paziti, da se v kakšno ne zaletim. In zato sem namesto, da bi pazila kmj vozim, šla gledat slike, ki so jih satronavti že prej naredili, ko so se peljali z Omnimbusom 2020. No in kar na enkrat je začela utripati rdeča lučka. Potem je neka druga naprava začela piskati in, ko sem končno pogledala kaj se dogaja je utripalo in piskalo že vse možno. Skoraj me je zadela kap! z neverjetno hitrostjo sem se bližala eni od Jupitrovih lun! V zadnjem trenutku sem zavila stran in na srečo(ali pa nesrečo) opraskla samo zadnji del raketinega repa. No z Saturnom nisem imela take sreče. Planet sam po sebi je zelo lep. Bil je polen travnikov in gozdov tako kot Venera. Ampak njegovi obroči! Grozno. Seveda sem bila spet kriva jaz. Spet nisem bila pozorna kam peljemin zapeljala sem naravnost v Saturnove obroče. Izgledalo je kot potres. Raketa se je brezglavo zaletavala v kamnine v njegovih obročih. No sreča v nesreči pa je vseeno bila, da še vedno razen repa ni bilo poškodovano nič drugega. Zadnjih dveh planetov - Neptuna in Urana - pa po pravici povedano sploh nisem obiskala. V raketi ni bilo oblek, ki bile primerne za tako mrzle temparature:rage:! Zato sem si ju lahko ogledala le iz rakete. Odličila sem se, da je čas, da grem domov. Po nekaj urah vožnje sem končno pristala na Zemlji, kjer pa sem seveda imela kup težav. Mami in znanstveniki so bili besni, ker sem ukradla raketoin šla v vseolje, direktorju Observatorija pa je bilo grozno nerodno, ker imajo za varnost tako slabo poskrbljeno, da jim lahko raketo ukrade dvanajstletni otrok. Poleg tega mi je mami vzela vse prihranke, ki sem jih imela zato, da je plačala popravilo repa. Žepnine nisem dobila nikoli več. Zato, ker sem šla pa sem poleg prenehanja dobivanja žepnine dobila še hišni prpor do 18 leta. Ampak tako je. Tako ali tako pa je le 6 let pripora in mislim, da me do konca teh šestih let ne bo prijelo spet potovati v vesolje. Upam.
Naslednji palnet - Jupiter - je bil prav tako, kot Mars sama puščava. Sicer je bil res velikanski, drugače pa čisto nič posebnega. Razen neviht, ki pa jih je bilo ogromno. Pa še bile so ogromne. Kar hitro sem odletela naprej. Verjetno veste, da ima Jupiter zelo veliko lun. No, jaz se sploh nisem spomnila, da bi bilo mogoče pametn paziti, da se v kakšno ne zaletim. In zato sem namesto, da bi pazila kmj vozim, šla gledat slike, ki so jih satronavti že prej naredili, ko so se peljali z Omnimbusom 2020. No in kar na enkrat je začela utripati rdeča lučka. Potem je neka druga naprava začela piskati in, ko sem končno pogledala kaj se dogaja je utripalo in piskalo že vse možno. Skoraj me je zadela kap! z neverjetno hitrostjo sem se bližala eni od Jupitrovih lun! V zadnjem trenutku sem zavila stran in na srečo(ali pa nesrečo) opraskla samo zadnji del raketinega repa. No z Saturnom nisem imela take sreče. Planet sam po sebi je zelo lep. Bil je polen travnikov in gozdov tako kot Venera. Ampak njegovi obroči! Grozno. Seveda sem bila spet kriva jaz. Spet nisem bila pozorna kam peljemin zapeljala sem naravnost v Saturnove obroče. Izgledalo je kot potres. Raketa se je brezglavo zaletavala v kamnine v njegovih obročih. No sreča v nesreči pa je vseeno bila, da še vedno razen repa ni bilo poškodovano nič drugega. Zadnjih dveh planetov - Neptuna in Urana - pa po pravici povedano sploh nisem obiskala. V raketi ni bilo oblek, ki bile primerne za tako mrzle temparature:rage:! Zato sem si ju lahko ogledala le iz rakete. Odličila sem se, da je čas, da grem domov. Po nekaj urah vožnje sem končno pristala na Zemlji, kjer pa sem seveda imela kup težav. Mami in znanstveniki so bili besni, ker sem ukradla raketoin šla v vseolje, direktorju Observatorija pa je bilo grozno nerodno, ker imajo za varnost tako slabo poskrbljeno, da jim lahko raketo ukrade dvanajstletni otrok. Poleg tega mi je mami vzela vse prihranke, ki sem jih imela zato, da je plačala popravilo repa. Žepnine nisem dobila nikoli več. Zato, ker sem šla pa sem poleg prenehanja dobivanja žepnine dobila še hišni prpor do 18 leta. Ampak tako je. Tako ali tako pa je le 6 let pripora in mislim, da me do konca teh šestih let ne bo prijelo spet potovati v vesolje. Upam.
Moj odgovor:
morje
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kopalke
hej, mene zanima kako bi zakrila dlake oz. kaj je najbolsji nacin da bi odstranila dlake, vsaj tm spodi pr robu, ker bom mela kopalke pa nocm da se vid. mam drgac tut hlace za. v. vodo sam to ne zglwda tok ok.. hvala za odgovor
Vprašanje
Ali bi te motilo, če veselošolske priloge ne bilo več v tiskani izdaji, ampak samo na spletu?
Da, zelo bi me motilo.
(173)
Ne bi me motilo.
(139)
Ne vem. / Nimam mnenja.
(64)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
... hitro sem stekla v nazaj v svoje stanovanje ...
Vav ful lepo!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::s