Hej tu je nov del zgodbe.
Takoj zjutro ko sem vstal, sem vzel očkov dnevnik in nadaljeval z branjem. Moja mama je bila modna oblikovalka in delala je pri znani modni agenciji. Obleko na sliki je sama zasnovala in zašila. Starša sta se tam tudi spoznala v modni agenciji, ko je oče dal popraviti svoj suknič. Izmenjala sta si številke, si pisala, hodila na zmenke in po nekaj mesecih jo je oče zasnubil. Poročila sta se.
Oče se je še vedno redno ukvarjal z znanostjo. Ko se pričel brati naslednjo stran je prišla Camila in rekla je da moram v šolo. Jaz sem se preoblekel ona pa mi je napravila torbo in me skupaj z drugimi otroci odpeljala v šolo. Celo pot sem mislil samo na dnevnik, zaradi njega niti zajtrka nisem pojedel. Ampak še vedno ne vem zakaj sta me zapustila? Kaj se jima je zgodilo? Ne bi me kar tako zapustila.
Prispeli smo v šolo. Preden sem izstopil iz avta sem pogledal ali je moj pliško v moji torbi. In je bil. Tudi če Camila ne kaže čustev ve da ga potrebujem vedno s seboj. Preobul sem se, zaklenil omarico, in se odpravil v učilnico, ali bolje rečeno Mučilnico. In takoj ko sem vstopil mi je letalce z napisom zguba priletelo v glavo. Bolj natančneje v oko. Prijel sem se za oko in začel jokati. Sošolci in sošolke so začeli vzklikati:"Jokica, jokica." in "Cmera."
Za vselej sem imel dovolj. Vzel sem stol in ga polomil. Prevračal sem mize z solzami v očeh. Pet let že iz dneva v dan to trpim. Prišla je učiteljica in videla razdejanje in mene kako ob vratih sedim in jočem. Vprašala je:" Kaj je bilo?"
Nihče ni odgovoril. Zato je pogledala varnostne kamere. Vse je videla. Mene in sošolca, ki mi je vrgel letalce v oko je poslala na razgovor k ravnateljici. Ostali so imeli razgovor z razredničarko.
Po urah in urah razgovora sem jaz dobil opozorilo on pa ukor pred izključitvijo. Saj je že večkrat povzročal težave. Po vrnitvi v razred sem dobil obvestilo o premestitvi v drugi razred. Končno, že večkrat sem hotel poslati prošnjo za premestitev vendar mi ni vspelo, saj nimam staršev. Pisalo je da naslednji dan torej jutri uradno že obiskujem 5.a razred.
Nato so me spet poklicali k ravnateljici. Potrkal sem, vstopil v njeno pisarno in pozdravil. Odzdravila je nazaj. In začela:"No, Mark slišala sem za nezgodo, ki se je pripetila danes zjutraj...."
Čakal sem kdaj bo začela kričati.
Nadaljevala je:" In dajem ti za prav, ne bomo ti uveljavili opozorila, saj si bil že od prvega razreda fizično in psihično trpinčen."
Pomislil sem potiho sam v sebi:" O, torej je prebrala moj dosje in si dodobra ogledala posnetke varnostnih kamer."
Rekla je:"Tudi škode, ki si jo naredil ti ne bo treba plačati."
Pomislil sem:"Kaj je danes spila da je tako prijazna? Kave sigurno ni."
Vprašala je še:"Si zadovoljen z premestitvijo?"
Rekel sem:"Ja."
A sem se še vedno sprševal kaj je narobe z njo. Prvi april ni. 26. September je.
Nato je rekla da, mora na sestanek in rekla naj pojdem.
Pozdravil sem in odšel. Bila je zadnja ura zato sem šel pred šolo. Tam me je čakala Camila in drugi otroci. Komaj sem čakal da lahko berem naprej. Ko smo prispeli sem odhitel v "svojo sobo" (to je ena od sob v sirotišnici) in bral. Oče je pisal o znanstvenem projektu imenovanim ČRVINA. Odkril naj bi jo Albert Einstein, vendar je ni nikoli končal. Zato so očetu dodelili ta projekt.
Pomislil sem :" Skozi črvino se potuje skozi čas!!!!!, morda bi lahko odkril zakaj sta me pustila v sirotišnici."
In bral naprej. Oče je pisal da črvino ustvariš z ogromnim magnetom in mešanico bananinih olupkov, in vodikom.
Odločil sem se da bom ustvaril črvino in potoval skozi čas in našel rešitev, apak najprej moram najti vse pripomočke in dobro naštudirati teorijo o Potovanju skozi čas. Naredil sem načrt.
Takoj zjutro ko sem vstal, sem vzel očkov dnevnik in nadaljeval z branjem. Moja mama je bila modna oblikovalka in delala je pri znani modni agenciji. Obleko na sliki je sama zasnovala in zašila. Starša sta se tam tudi spoznala v modni agenciji, ko je oče dal popraviti svoj suknič. Izmenjala sta si številke, si pisala, hodila na zmenke in po nekaj mesecih jo je oče zasnubil. Poročila sta se.
Oče se je še vedno redno ukvarjal z znanostjo. Ko se pričel brati naslednjo stran je prišla Camila in rekla je da moram v šolo. Jaz sem se preoblekel ona pa mi je napravila torbo in me skupaj z drugimi otroci odpeljala v šolo. Celo pot sem mislil samo na dnevnik, zaradi njega niti zajtrka nisem pojedel. Ampak še vedno ne vem zakaj sta me zapustila? Kaj se jima je zgodilo? Ne bi me kar tako zapustila.
Prispeli smo v šolo. Preden sem izstopil iz avta sem pogledal ali je moj pliško v moji torbi. In je bil. Tudi če Camila ne kaže čustev ve da ga potrebujem vedno s seboj. Preobul sem se, zaklenil omarico, in se odpravil v učilnico, ali bolje rečeno Mučilnico. In takoj ko sem vstopil mi je letalce z napisom zguba priletelo v glavo. Bolj natančneje v oko. Prijel sem se za oko in začel jokati. Sošolci in sošolke so začeli vzklikati:"Jokica, jokica." in "Cmera."
Za vselej sem imel dovolj. Vzel sem stol in ga polomil. Prevračal sem mize z solzami v očeh. Pet let že iz dneva v dan to trpim. Prišla je učiteljica in videla razdejanje in mene kako ob vratih sedim in jočem. Vprašala je:" Kaj je bilo?"
Nihče ni odgovoril. Zato je pogledala varnostne kamere. Vse je videla. Mene in sošolca, ki mi je vrgel letalce v oko je poslala na razgovor k ravnateljici. Ostali so imeli razgovor z razredničarko.
Po urah in urah razgovora sem jaz dobil opozorilo on pa ukor pred izključitvijo. Saj je že večkrat povzročal težave. Po vrnitvi v razred sem dobil obvestilo o premestitvi v drugi razred. Končno, že večkrat sem hotel poslati prošnjo za premestitev vendar mi ni vspelo, saj nimam staršev. Pisalo je da naslednji dan torej jutri uradno že obiskujem 5.a razred.
Nato so me spet poklicali k ravnateljici. Potrkal sem, vstopil v njeno pisarno in pozdravil. Odzdravila je nazaj. In začela:"No, Mark slišala sem za nezgodo, ki se je pripetila danes zjutraj...."
Čakal sem kdaj bo začela kričati.
Nadaljevala je:" In dajem ti za prav, ne bomo ti uveljavili opozorila, saj si bil že od prvega razreda fizično in psihično trpinčen."
Pomislil sem potiho sam v sebi:" O, torej je prebrala moj dosje in si dodobra ogledala posnetke varnostnih kamer."
Rekla je:"Tudi škode, ki si jo naredil ti ne bo treba plačati."
Pomislil sem:"Kaj je danes spila da je tako prijazna? Kave sigurno ni."
Vprašala je še:"Si zadovoljen z premestitvijo?"
Rekel sem:"Ja."
A sem se še vedno sprševal kaj je narobe z njo. Prvi april ni. 26. September je.
Nato je rekla da, mora na sestanek in rekla naj pojdem.
Pozdravil sem in odšel. Bila je zadnja ura zato sem šel pred šolo. Tam me je čakala Camila in drugi otroci. Komaj sem čakal da lahko berem naprej. Ko smo prispeli sem odhitel v "svojo sobo" (to je ena od sob v sirotišnici) in bral. Oče je pisal o znanstvenem projektu imenovanim ČRVINA. Odkril naj bi jo Albert Einstein, vendar je ni nikoli končal. Zato so očetu dodelili ta projekt.
Pomislil sem :" Skozi črvino se potuje skozi čas!!!!!, morda bi lahko odkril zakaj sta me pustila v sirotišnici."
In bral naprej. Oče je pisal da črvino ustvariš z ogromnim magnetom in mešanico bananinih olupkov, in vodikom.
Odločil sem se da bom ustvaril črvino in potoval skozi čas in našel rešitev, apak najprej moram najti vse pripomočke in dobro naštudirati teorijo o Potovanju skozi čas. Naredil sem načrt.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow super!
Spremljam!
Spremljam!
2
Moj odgovor:
girlintrouble
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
jst mam fanta in pac je bla ena zabava in pol sva sla v sobo in zacela pac ...sj veste kaj in mi je blo fajn in zj cez en tedn mi je skoz slabo in sm nrdila test in sm noseca stara sm pa 16 ko nj povem starsom
pls help
pls help
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof