Ko sem jo prvič zagledal, je bila kakor navadno dekle. A čez čas sem ugotovil, da nekaj na njej je drugačnega, posebnega in da nekaj še bo.

"živjo! Jaz sem Alex Jiinkurg!" se predstavim in ji ponudim roko. Vse življenje sem čakal na ta trenutek. Na trenutek, ko spoznam ljubezen, sanje in prihodnost.

"Živjo, me veseli!" mi prijazno odgovori in mi seže v roko. S svojimi lepimi in gladkimi rokami, si popravi svetle in mehke lase. Bili so kakor jutranja rosa, sveži in čisti. Izgledali so kakor 'bela čokolada'. Nasmehne se mi in pogled odstrani. Gledala je v tla vlaka, poslušala zvoke in kričanje otrok iz okolice, ko kar na enkrat se vlak ustavi. Svet se ustavi. Le še jaz in ona sva bila živa. Ljudje so molčali, prestrašeno so se pogledovali in jokali. Vlak se je zaletel v skalo. Obstali smo.

"Brez panike, vse je vredu!" je mirila strojevodkinja.
"Premaknili bomo skalo, ki se je zakotalila po griču do nas. Možje, pridite, pomagajte! Delo se ne bo končalo samo! Dekleta pa, pojdite ven iz poškodovanega vlaka, razglejte se in čuvajte otroke. Kdor nima otrok pa naj skoči po hrano za štirideset ljudi. Čaka nas veliko dela!"

Stopil sem iz vlaka in se razgledal po okolici. Bil sem žalosten, jaz bom delal in je ne bom več videl. Šla je. Stopila je in se mi žalostno nasmehnila. Stopila je do deklet in se začela pogovarjat.
Prijel sem se dela. Najprej sem govoril s fanti, kaj bomo naredili, da takšno veliko skalo odmaknemo.
Punca je zapustila prostor in se odpravila s štirimi ostalimi puncami do trgovince.
"Hej, ti!" zakričim za njo "Kako ti je že ime?". Samo nasmehne se mi in pošlje navideznega srčka. "prosim? Če ne boš povedala, me bo kap od firbca!"sem stekel do nje in jo nadlegoval.
"Sem Stella." se mi nasmejala in steče do ostalih deklet, ki so jo že čakale.

"Aha, a kar Stella, a?" me heca neznani fant. "Bodi pridenj z njo! Moja sestra je! Kako ti je ima, Poo?"
Nasmehnil sem se in mu odgovoril. Podala sva si roke in že smo začeli z delom.

ČEZ 2 URI IN 40 MIN

"Bravo fantje! Opravili ste delo! Čez 20 min gremo! Vlak bomo lahko še peljali kakšnih 10 kilometrov, saj je res poškodovan! Vkrcajte se, otroke pripnite z varnostnimi pasovi saj zdaj, je bolj nevarno!" reče strojevodkinja in stopi iz vlaka in se odpravi v gozd, za veliko potrebo.
"Stella?" sem se razgledoval naokrog. Iskal in iskal sem jo, a nikjer je ni bilo. "Ah saj še 20 minut. Se bo že vrnila." pozabim in se grem pogovarjat z njenim bratom.

A kaj ko 20 minut ni šlo tako počasi...