ANNY
»Res nimamo časa za hece, tamala, zgini«
Našobila sem ustnice in zmajala z glavo: »Če je pa resno-« sem hotela zamomljati, a se je varnostnik tako srepo zazrl vame, da sem onemela. Očitno je načrt splaval po vodi. Samo zaradi mene.
V očeh so me zapekle solze in grizla sem se v ustnico, da bi preprečila tresenje brade. Bilo mi je tako hudo in...Pa čakaj no malo, SAMO zaradi mene? Zmajala sem z glavo, in v mislih prepičila lastne misli. Ni časa, da bi razmišljala o tem kdo je kriv in kdo ne. Načrt lahko še vedno rešim. Z improviziranjem.
»Oprostite...?« dvignila sem roko kot prvošolček v šoli. Resnično sem upala, da bo moje improviziranje delovalo. Imela sem manjšo idejo, kako varnostnike zvabiti stran. Halzej je rekla, da so naši sovražniki. Zakaj torej nebi...
»Ja-Oh, ti si...KAJ za vraga hočeš?«
»Nekdo z mečem je šel tjale v park, zdi se mi da vas opazuje in-«
Še preden bi poved zdrdrala do konca, so veliki zlobni fantje že zdivjali nekam čez cesto in v zakotno uličico. Šele ko sem se poslušala, sem dojela, da je bilo to improviziranje otročje. Prvič-park ni bil meni na očeh, drugič-da sem ga videla z mečem? Potem bi neumneži morali dojeti, da nisem navaden smrtnik ampak polbog ali pošast. Moj načrt je bil neumno skovan.
Hvala bogu, da so naivni.
HALZEJ
»Mala, odrezala si se« potrepljala sem Annebethy po ramenu in se ji ohrabrujoče nasmehnila. Po drugi strani, pa sem se počutila neumno. Lahko bi si mislila, da potrebujemo načrt B. Mala bi lahko zapadla v roke varnostnikom, če ne bi bili tako neumni. Očitno ni najboljša pri improviziranju. Upam, da je to zadnjič, ko bo potrebno improviziranje. Vedno bomo potrebovali načrt B. VEDNO.
»Ja, res ti je šlo...Ampak nimamo časa za hvaljenje. Najbrž se bodo kmalu vrnili, ker pomojem spet niso tako zelo neumni, da bi nasedli Annyjinem blebetu,« je mrko zamrmral Mack: »Sploh, slej ko prej se jim bo posvetilo, da Anny ni navaden smrtnik če je videla meč...Zagnali bodo paniko. Raje se podvizajmo,« je prijel svojo sestro za roko mene pa le srepo pogledal.
Sledila sem mu nazaj v prostorno belo halo. Ves čas, ko smo hodili do pulta kjer je kraljevala tista bedakinja z glasbo, sem razmišljala o Percyju in Macku. Podobnosti so se videle. Zelene oči in vonj po morju. Njegova sarkastika in trmoglavost. Prepričana sem glede sarkastičnega nasmeška, ki ga je moj stari prijatelj tako zelo obvladal. Za razliko od Percyja, pa je bil Mack zelo...kaj pa vem, OČARLJIV.
Stresla sem z glavo. Pa menda ja ne bom zapadla v ljubezen z otrokom, od mene mlajšim za skoraj dvajset let?
Pomislila sem na Luka in še enkrat na Percyja...
MACK:
Čutil sem, da je Halzej razmišljala o meni. In še o nekom drugem. Kot moja mami, sem tudi jaz nekako znal čustva prebrati z obrazov. Nekaj se je pletlo pod to kapuco...
»Hej, ti!« pomahal sem pred receptorkinim obrazom. Mrtvo me je pogledala in nato sitno zamomljala: »Pa kaj je, mali?«
»Tisti varnostniki, stekli so za nekom ki naj bi baje imel v roki meč...« pokazal sem v smeri proti vratom: »In rekli so, da je dišal čudno po božje. Dodali so, naj ti to povemo«
In že tiste smrklje ni bilo več pri receptorskem okencu.
Za razliko od Anny sem bil precej boljši pri improviziranju. Obvladoval sem ga.
»Za vama, gospodični,« sem se sarkastično zarežal in pomignil k dvigalu.
HALZEJ:
Nisem se motila. Res je imel tisti sarkastični nasmešek. In ta smeh...Pa čakaj no malo! Da mi je ta smrkavec VŠEČ?! Ne, Luk je moja prava ljubezen...Zmajala sem z glavo in šla za Anny, ki je stekla proti dvigalu. Kaj me je obsedlo?

Evoooo, nov delllllll
Zdaj se pripravite na maraton-vsak dan nov del :wink:
No, če vam je blo všeč-vesela bom vsakega lajka in komentarja!!!
LYSMMMMM :kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
P1