Lukas:

Kai me je strašil. Strašila? Nikoli nisem vedel kako naj jo pokličem, bal sem se je. Zdaj sem se pa zbudil in slišal da je ponoči poskušala umoriti Amari. Kylan mi je povedal. On je bile edini, ki je bil prijazen do mene. Amari je bila le vljudna, Camilo pa je ves čas zamišljeno gledal drugam.
Vedel sem kako me je Kai sovražila, toda ubila je mojega prijatelja. Bila je najbolj zapletena oseba kar sem jih kdaj videl. Hitro se je razjezila, iz vsemogočih razlogov, imela je svoje mnenje in ni pustila pretrgati svojih idej.
Hkrati pa je bila do Amari in Camiloja prijazna in nežna, Kylana pa je obravnavala spoštljiivo in prisrčno.

Kai:

Nestrpno sem pričakoval tiste okrepitve. Strah me je bilo, da bi nas poslali nazaj v Nebesa, in življenje bi postalo enako kot prej. S Starešinami.
Splezal sem na streho bližnje stavbe, da sem imel razgled daleč naokrog.
Nisem se želel pogovarjati o dogodkih ponoči. Lukas je ves čas nervozno pogledoval proti meni,še več kot običajno. To pomeni da je izvedel. Tudi Kylan je očitno slišal, toda vedel je pokazati vsaj nekaj spoštovanja in ni ves čas buljil v mene. Živčno sem si prešel skozi lase. Še vedno so bili črni, tako kot ponoči.
Naenkrat pa v daljavi zagledam postavo. Kar pa je pritegnilo mojo pozornost pa je bil njegov oklep. Bleščal se je v soncu, krasili so ga pa rdeči vzorci. Okrepitve so prišle. Ali ena okrepitev...
Zletel dol in obvestil ostale o tem kar sem ravnokar videl.
“Si prepričan da so prispele okrepitve? Da niso le navadni ljudje?” Amari me je vprašala bliskovito hitro, čeprav je sama vedela odgovor. “Prepričan sem,da navdani ljudje na jutranje sprehode ne nosijo oklepa.” Sem ji odvrnil,ter izvlekel svoja meča.
Roko mi je položila na konico meča, “Pospravi orožje. Toda bodi pripravljen.”
Čez nekaj časa se je za ovinkom zableščalo in proti nam je stopil bojevnik. Po njegovem izgledu sem ugotovil, da ni iz Nebes. Nenavadno se mi je pa zdelo da je sam. Okrepitve so običajno prihajale v večjih skupinah.
Ko je stopil v senco, sem ugotovil da rdeča, ki sem jo videl na njem niso bili vzorci ampak kri. Nisem vedel če je bila njegova, ali od ostalih. So jih napadli in je edini ki je preživel?
“Lukas!” Snel si je čelado in stekel proti njemu in ga objel. Ugh, vsaj vem od kod je. Bojevnik je pogledal naokoli, vidno zaskrbljen. “ Kje je pa Reidar?”
Lukas ga je žalostno pogledal in pokazal name, “Ni ga več.”
Preden bi me prišlek lahko napadel sem izvlekel svoje orožje.
Besno je zarjovel in me jezno pogledal, toda ni se mi približal. “Ubil si mojega brata! Zdaj bom jaz ubil tebe!”
Prehitro sem mislil, da ne bo napadel. Planil je po meni in me z sabljo poskušal zabosti, toda prehiter sem bil zanj. “Nisem jaz kriv za njegovo smrt! Ona sta nas opazovala, kaj naj, ko se spravljata na napačne ljudi!” Govor me je zamotil, neznanec je sabljo zamahnil v smrtnonosnem loku in zadnjo sekundo sem se izmuznil smrti s spreminjanjem oblike.
To ga je očitno presenetilo, saj se je za trenutek ustavil nato pa zavpil “Pošast!” In me ponovno napadel. Zaradi jeze so bili njegovi gibi nepremišljeni in brez problema sem ga postavil v mat. “Predaj se.” Hladno sem ga opozoril med tem ko je on zadihano gledal konico meča pred njegovim vratom. Spustil je svoje orožje pasti, da je to zažvenketal po tleh ampak še vedno je srepo gledal v mene. “Ni še konec.” Je zarenčal in stopil do Lukasa.
Ostali so presenečeno gledali. Razen Amari. Ona se mi je naveličano nasmehnila kot bi hkrati želela reči, da naj se ne kregam toliko z neznanci in da sem se dobro boril. Nato je pogled preusmerila na našo precej neuporabno okrepitev.
“Predvidevam da si ti okrepitev iz Lukasovega sveta.” Neznanec je odvrnil pogled od mene, “Od tukaj sva, iz Zemlje. Drugače mi je pa ime Marcus.” Amari ga je nestrpno pogledala. “Kaj pa ostale okrepitve? Ali si prišel sam?” Marcus se je jezno prestopil. “Napadla nas je pošat, izgledalo je kot... da je narejena iz senc.” Preveril je če ga poslušamo in res smo vsi pozorno poslušali.
V srcu me je zbodlo. To je nedvomno njegovo delo. Delo Gospodarja sen... Nisem si upal izgovarjati njegovega imena. Poskušal sem prikriti strah, ki je kot nevihtni oblak nad mano lebdel vse od kadar me je on obsedel.
Marcus je zavzdihnil.
“Ostali niso preživeli.”

Ta del je malo daljši, ker dolgo nisem mogla pisati.
Upam, da ni predolg!