23. POGLAVJE: Izbruh


Naslednje dneve sem preživela povsem drugače, kot prej. Nobenega smeha, ničesar. Le mrki, resni pogledi in kratki pogovori s Kayo. Nisem hodila v knjižnico, nasploh me ni nič zanimalo. Nisem hodila v gozd, že nekaj časa nisem videla drugiž živih bitij, razen Evermorčanov, pajkov in komarjev. Mislila sem, da bom zagotovo umrla. Vilinski čuti so se še bolj zmanjšali. Še komarja v sobi nisem začutila, dokler nisem naslednje jutro imela srbečice. Bližal se je že maj. Od umorov Kailani in Emme je minil teden dni in nič se ni spremenilo. Moji odnosi s Kayo so se skrhali. Večino časa je preživljala z drugimi, da je lahko pozabila na skrbi. Nisem ji zamerila. Jaz bi storila enako. Pa nisem mogla. Zakaj? Ker sem dala Kelly obljubo, da bom pazila nanjo. Zdaj pa je bila ugrabljeno oziroma mogoče celo mrtva. Te misli si nisem mogla izbiti iz glave. Pa še Loyd, ki me je neprestano opazoval, ne glede na to, kje sem bila. Večino časa sem preždela v sobi, se učila za izpite. Ja (na žalost) imamo tudi mi izpite. Iz vilinščine, zgodovine Evermore in človeških predmetov. Za dodatek sem si izbrala še magično naravolovje in vilinsko glasbo. Samo pogledala sem kup knjig po najini sobi in postalo mi je slabo. Delala sem zapiske, strmela v knjige, prepisovala cela poglavja, se pogovarjala sama s sabo, pa si nisem mogla ničesar zapomnit. Po glavi sta mi švigala le dva stavka: Dovolj pretvarjanja, princesa. Vem, kdo si. To mi je rekel. Vse otalo pa v eno uho noter iz drugega ven. Ničesar nisem znala, še vilinskih pesmi si nisem znala zapeti.

Po kosilu sem se vrnila v svojo sobo. Zavrnila sem se na posteljo in že hotela zgrabiti knjigo, ko sem na nočni omarici opazila pismo. Pobrala sem ga in ga odprla, pričakujoč zahteve za izpite. A ko sem odprla pismo, je v njem pisalo nekaj čisto drugega. Z rdečo barvo je pisalo:
Danes ob polnoči v telovadnici. Ali pa je tvoja prijateljica mrtva.
Kelly. Kelly. Kelly.
S tsočo roko sem odložila pismo in zakopala glavo v dlani. Kaj zdaj? Kaj zdaj? Kaj zdaj?!!! Orosile so se mi oči. Bila sem obupana. Grizel me je strah. Nisem vedela, kaj naj storim. Kaj naj zdaj. Vstala sem iz postelje. Nisem vedela, kam naj dam pismo. Nihče ga ni smel videti. Ne ustavili bi me. In Kelly bi umrla. In jaz bi prelomila obljubo. Morala sem rešiti Kelly. Ne glede na to, česa me stane. Pa čeprav bo to moje življenje. Briga me. Jaz grem.

Obrnila sem se. Polnoč. Ura je bila polnoč. Popolna tema in tišina. Previdno sem se dvignila. Položila sem noge na tla in vstala. Parket je zaškripal. Stisnila sem zobe. Ponoči je vse tako glasno…! Previdno sem delala korake naprej. Previdno, počasi, tiho kot miška. Prišla sem do vrat. In previiidnoo pritisnila na kljuko. Škrip. Zdrznila sem se. Poočaaasi sem odprla vrata. Škrip. Škrip. Joj…! Zaškripala sem z sobmi in stopila na hodnik. Škripalo je in pokalo, a se ni nihče prebudil. Bila sem že blizu telovadnjice, ko je naredilo tresk. Odskočila sem in se obrnila. Nič. Tisšina. Previdno sem šla naprej. Končno sem stala pred vrati telovadnice. Odprla sem jih. Škriiiiiiiiiiiip. Joj…. Vstpila sem v telovadnnico, pripravljena na smrt.
»Paige?« Znan, tih, izčrpan glasek. Kelly.
»Kelly! Si tu?« sem šepetaje zaklicala.
»Ja.«
Naredila sem korak naprej.
»Ne!«
»Kaj?«
»Ne hodi naprej. Tukaj so.« Njen glas je bil smrtno prestrašen.
»Kdo?«
»O-o-oni!«
Obrnila sem se ravno v pravem trenutku inse zazrla gromozansekmu bitju v oči.

***
Vprašanje za vas: Kdo je vaš najljubši karakter v moji zgodbi? Napište v komentarje plis.
Lp,
loly