Več nisem mogla izvedeti, saj me je Valerija potegnila za sabo.
"Samo sledi mi, okej? Vse ti bom razložila."
Sledila sem ji po stopnicah v prvo nadstropje. Tam je bil hodnik pol vrat. Valerija je odprla sobo na koncu hodnika. Bila je kar majhna za hotelsko sobo. V njej sta bili dve razmetani postelji in veliko stvari, a izgledala je zelo domače. Nebi si predstavljala, da je v takem zapuščenem hotelu, tako domača soba. Med posteljama je bil stisnjen star naslonjač.
"Usedi se nanj." mi je rekla Valerija in pokazala nanj.
Ko sem se usedla, je glasno zaškripal.
Volkovi, ki jih vidimo le nekateri,
čudaški trikotnik,
zapuščen hotel poln najstnikov in
požar v sobi za bazen.
Potrebovala sem nekaj časa, da sem v glavi po vrsti ponovila vse, kar se je zgodilo.
To je bil moj način, kako sem se zbrala, ko sem bila zmedena. Ampak tokrat ni deloval. Ko sem se spomnila na vse, sem se samo še bolj zmedla.
"Kaj se dogaja?" sem nazadnje proseče vprašala Valerijo, ki je sedela na postelji.
"Torej verjetno že veš, da teh volkov navadni ljudje ne vidijo."
Pokimala sem. Preden razlage ne slišim do konca, se ne smem razjeziti.
"Ti volkovi niso čisto pravi volkovi. Imenujejo se lofi."
Saj sem vedela, da niso pravi! Ampak želela sem si odgovor, da niso resnični.
"In mi se skrivamo tu." je nadaljevala. "Mejo skozi katero lofi ne morejo, si verjetno že začutila."
To je bil torej tisti slap. A to kar mi je povedala Valerija, mi ni bilo všeč. Če sem prav razumela, bi se morala tudi jaz skrivati tu. Ampak bilo je še veliko ne razloženih stvari, mogoče nisem prav razumela. Upam.
"Ampak zakaj drugi ne vidijo teh volkov?" sem vprašala.

Hej! Vem, da je tale ekstra kratek, ampak upam da vam je kljub temu všeč.
Prosim komentirajte, predvsem če imate kritiko, ker bi se rada čim bolj izboljšla!