"Ampak zakaj drugi ne vidijo teh volkov?" sem vprašala.
"Ti volkovi so kot projekcija enega. In tega vidijo vsi." je zavzdihnila. "Ta volk pa noče normalnih ljudi. Hoče nas. Zato naredi projekcije, ki jih vidimo in čutimo le mi."
Trenutek, sem morala počakati, da sem razumela njene besede. Torej nisem nora. Torej sem res v veliki nevarnosti.
"In po čem se razlikujete od drugih ljudi?"
Vedela sem, da če volkove vidim tudi jaz, potem tudi jez nisem normalna, a tega dejstva moji možgani niso mogli prenesti.
"Imamo sposobnosti. Nadnaravne posobnosti, ki jih drugi nimajo. Zato imamo posebno energijo, ki jo lofi tako obožujejo. Lahko jo pa tudi začutijo na dolge razdalje. Zato smo v tako veliki nevarnosti. A ta meja nas ščiti. Čez njo se energijo težje zazna. In tudi ti nisi normalna. Tudi ti imaš neko sposobnost."
Ne! Bolj bi si želela odgovor, da se je verjetno zgodila kakšna napaka in mi ni treba skrbeti. A ne. Sedaj naj bi imela neko posebno sposobnost. Kot, da niso volkovi že dovolj strašni.
Mirila me je misel, da se mi razen volkov ni zgodil še noben nadnaraven dogodek. Torej ne morem imeti kakšne čudne nadnaravne sposobnosti.
Glede na to, kekšne čudne in nadnaravne stvari so se mi dogajale z volkovi, sem bila skoraj pripravnjena sprejeti tudi nadnaravni odgovor, a ne takega. Da sem jaz nekaj nadnaravnega. Ne. To je bilo praveč.
"Ampak jaz nimam nobene čudne sposobnosti." sem rekla.
Delala sem se mirno, a moji možgani so kričali: strinjaj se z mano!
Valerija ma je resno pogledala v oči. "Imaš jo. Zagotovo."
"Ne je nimam!" sem zavpila. Nevem zakaj sem bila tako glasna, a tudi tega dejstva nisem prenesla. V mojih možganih je odzvanjalo: zanikaj, zanikaj, zanikaj. Želela sem biti normalna. a enostavno ni šlo. To dejstvo mi je kot mokro gobico stisnilo možgane in iz njih iztisnilo solze.
Valerija je zavzdihnila. "Se ti res nikoli ni zgodilo kaj čudnega? Čuden občutek, ali kaj takega?"
Takrat sem se spomnila. Zmeraj pred srečanjem z volkom sem čutila, da se bo nekaj zgodilo.
"Pred srečanjem z volkom se imela zmeraj občutek, da se bo nekaj zgodilo." Prosim ne reči, da lahko napovedujem prihodnost!!!
Nasmehnila se je in rekla: "Nevem kaj to pomeni, a gotovo ni normalno."
Je vesela, ker je dokazala, da ima prav, ali misli, da si želim imeti moč? sem se vprašala.
Gotovo nisi normalna. to me je prav uničilo. Solza sem spustila z vajeti. Kot reka so tekle in se ne ustavile, Valerija pa me je potrpežljivo čakala, da se razjokam.
"In kakšno sposobnost imaš ti?" sem jo skozi solze vprašala.


Hej!! Upam, da vam je všeč! Prosim komentirajte in povejte kako se lahko izboljšam!
Lep vikend!!!!