Hejjj!

Zdej že ful dolg nism pisala ampak nou del je tuki :grinning:. Zdej ka so pocitnice (koncno :heart_eyes:) bom najbrz ce bom mela cas napisala se en del, sam nevem.
Uzivite v branju (upam da se veste kj se sploh dogaja:kissing_heart:)

--------------------------------------------


JULIAN

Dobra igralka je.

Ottu podam roko in mu čestitam za zmago, a s kotičkom očesa še vedno opazujem šepajočo Lindsey. Če ne bi videl Ottovega osuplega obraza bi ji nasedel tudi jaz, ampak poznam svojega prijatelja in vem, da je poraz zaigrala.

Ne morem se otresti misli nanjo. Zakaj ga ni samo pokončala.

»Dobro si ga tole naučil,«

Isabell stoji ob meni in roko položi na moje rame, hkrati pa čestita Ottu. Nič ne rečem, raje ostanem tiho. Naslednji boj se je že začel in vem da bi moral sedet na svojem običajnem stolu, ampak moram govoriti z Ottom.

»Pridi, mislim da bi morala nazaj,« Isabell me prime za roko in povleče za sabo. Sledim ji.

»Je kaj narobe?« me vpraša in zaskrbljeno pogleda. Ne odgovorim ji, še vedno zatopljen v svoje misli.

»Halo?«

»Kaj?«

»Sprašujem te kaj je narobe,« reče. »Pa ja ti ni žal da odhaja,« reče z ljubosumnim tonom.

»Seveda ne,« ji odvrnem. »Samo nekaj sem razmišljal,«

Sladko se nasmehe, vidno ji je odleglo. Sedem nazaj med njo in Bethany ter se spet posvetim izpitom.

---------------------------------


»Lindsey Whide,« počasi izgovorim njeno ime. Sunkovito se obrne.

»Spet ti?« naveličano reče.

»Spet jaz,« ji odgovorim.

»Nisem prosila za odgovor,« iz svoje sobe povleče srednje veliko črno potovalko in odšepa po hodniku proti izhodu. Vidim kako pri vsakem koraku močno stisne veke.

»Kam pa greš?« jo vprašam. Pogleda me kot bi se mi zmešalo.

»Kam mislite vaše visočanstvo,« zadnji del povedi skoraj da ne izpljune.

»Saj poraženci odrinete šele jutri zjutraj,« odvrnem. Izgleda zelo nezadovoljna, ko se ji pridružim pri šepanju po hodniku.

Nekaj korakov mine v tišini.

»Vsakemu poražencu posvečaš toliko pozornosti?« nazadnje reče.

»Ne, ne nujno. Odvisno od tega kako uživam v njegovi družbi,« sladko se ji nasmehnem.

Prhne in šepa naprej.

»Ne bi šla mogoče k zdravniku?«

»Za?«

»Nogo.«

Spet me pogleda, kot da se mi meša. »In zakaj za vraga bi šla jaz tja?« me vpraša.

»Lahko je zlomljena,«

Spet tiho hodi še nekaj korakov in se mršči.

»Vas lahko še nekaj vprašam vaše visočanstvo,« zadnji besedi spet poudari.

»Seveda,« se ji spet nasmehnem.

Strese z glavo in se mi zazre v oči. »Ali vas za vsakega poraženca tako skrbi?«

»Ne…« želim odgovoriti, ampak me prekine.

»Potem pa se lahko obrnete in greste,« mi zabrusi. Pospeši korak, a se že čez nekaj trenutkov ustavi.
Nasloni se na zid hodnika in globoko diha ter stiska veke.

Ne morem reči, da me njena opazka ni nekoliko prizadela, ampak me precej skrbi zanjo. Zastoka in odpre oči. Obrne se v drugo smer ter odšepa – zdaj proti šolski bolnišnici.

»Naj ti pomagam,« stopim do nje, da bi ji pomagal hoditi ali nosit potovalko. Hitro se umakne, kot da sem kužen.

In spet pohitri korak in šepa naprej. »Prikupno je, ko se takole jeziš,« rečem.

To jo le še bolj vznejevolji. »Sploh se nisem jezila in me lahko že enkrat pustiš pri miru!« sikne. Na njeno srečo je bolnica že tam.

Primem njeno potovalko, ona pa se usede na klop. Glavo nasloni na zid in zapre oči. Preučujem njen obraz medtem ko ne gleda in si poskusim predstavljati kam bo šla zdaj, ko je izključena z njene sanjske šole.

»In… Kam boš šla zdaj?« jo vprašam.

Sunkovito odpre oči in me pogleda.

»Se še nisi spokal?« zastoka in glavo nasloni nazaj na steno.

»Ne obupam tako hitro, tega se boš morala navaditi,«

»V bistvu ne. Nikoli več te mi ne bo treba gledati … In na srečo, …« poudari »… se ne bova nikoli več srečala,«

Ob teh besedah me malo stisne v trebuhu. Te punce res ne bom nikoli več videl? Prhnem.

»Kako da se prejšnja leta nikoli nisva srečala?« jo vprašam in pozorno preučujem njen obraz, če bo čez šinil kakšen preblisk negotovosti.

Ampak njen obraz ostane enak kot prej. »Kaj mislite, vaše visočanstvo ?« me spet vpraša.

Precej redkobesedna je.

»Dobro igraš,« mimogrede pripomnim.

»Kaj?« vpraša.

»Pravim, da dobro igraš. Cela dvorana ti je nasedla.«

»Hvala,«

Nekaj trenutkov je spet tiho.

»Ne razumem, zakaj si sploh hodila na borilno šolo, če ne moreš pokončat sovražnika?« ji rečem.

Kot blisk se izstreli s klopce in me pritisne ob steno.

»Misliš, da si lahko dovoliš vse, ker si princ, ha? No, na tvojem mestu bi raje pazila na svoje besede…« zašepeta in vidim, da hoče še nekaj reči a si premisli in me z rahlo rdečico spusti, sama pa sede nazaj na klopco.

Glavo nasloni nazaj na steni in v tišini pričaka zdravnika, ki pride iz sobe. Zdravnik mi pokima, potem pa ji namigne naj mu sledi v sobo.

Preden zapre vrata za sabo me še enkrat pogleda in mi nameni zdolgočasen pogled, potem pa izgine v sobi.

Še nekaj trenutkov strmim v vrata, potem pa se obrnem pa peti in odidem.

------------------------------------


LINDSEY

»Dobro gospodična, predlagam da vaša noga še nekaj časa počiva, do jutri zjutraj boste ostali na opazovanju,« zdravnik mi v roke potisne izpisano potrdilo in me napoti v sobo z vsaj dvajsetimi postelji okoli katerih hitijo medicinske sestre.

Usedem se na eno izmed njih, da si lahko podprem nogo, nato pa ležem in zaprem oči. Nekajkrat globoko vdihnem. Ob pogledu na mavec mi postane kar slabo.

Ne zavedam se koliko časa je minilo, odkar sem zaspala, ampak ko vidim kdo stoji pred mano sem v hipu budna. Soba je prazna, skupaj z vsemi ostalimi posteljami na katerih so bili še včeraj ponesrečenci. Jutro je in v sobi sem sama s kraljico.

»Lindsey Whide,« izgovori moje ime, kot bi si ga poskušala zapomniti z jezikom. Te besede niso naključje. Nekaj ni v redu.

Razmišljam, kaj bi odgovorila, ko me pričakujoče gleda.

»To sem jaz,« nazadnje rečem in se ji prijazno nasmehnem, da bi zakrila manjšo paniko, ki jo občutim ob pogledu nanjo. »Je kaj narobe?« previdno vprašam.

Kraljica pogleda mimo mene in se zazre v predalnik na drugem koncu sobe. Pihne.

»Ja,«

Kako kratka beseda. Nadenem si nevtralen izraz v meni pa kar vre od strahu. Zakaj bi mi kraljica govorila o težavah.

»Smem vprašat, kaj pa?« zaigram kot da se mi sanja ne zakaj je tukaj in kaj bo sledilo. Stresem z glavo, da bi preverila, če sanjam, ampak na mojo žalost je kraljica pred mano resnična.

Pogleda me in njen pogled čutim po vsem telesu, da me kar zmrazi. Kurja polt se mi razleze po hrbtu in obupno se trudim da tega ne bi pokazala.

»Ti,« izpljune.

Beseda me zadene kot klofuta. Jaz? Kaj neki sem naredila! Moj obraz je povsem miren in vidim da to kraljice ne preseneti prav dosti. Poskušam se umiriti ampak se ne morem. Sem se izdala? Zakaj jo to sploh zanima, tako ali tako danes odhajam!

V mislih predelam dogodke prejšnjih dni. Izpiti. Nisem se borila z magijo. V misli se mi prikrade kraljičin pogled pred mojim nastopom. Gledala me je. Ves čas.

Potem se spomnim svojega zaigranega poraza. Je vedela? Julian je vedel. Vedel je, da sem igrala.

»Ker?« jo kar se da mirno vprašam, ampak glas se mi zatrese in kraljica to opazi.

Spet prhne. Čemu to prhanje, saj ni konj. Ali pač?

»Lindsey,« spet preizkuša moje ime na jeziku. »Nisem neumna, veš? Vem, kdo si moram reči, da si se do zdaj precej dobro skrivala. Ampak igre je konec, draga moja!«

Njen glas je strupen in občutek imam, da me razžira od znotraj.

---------------------------------------

Upam da vm je blo usec. aja pa sam se eno vprasanje. Ce kdo slučajn ve kako kle uporabiš poševn tisk nej mi prosm pove (nism še dojela):sweat_smile::sweat_smile::sweat_smile:

Fajjn se mejte :kissing_heart:



Z:purple_heart: