Dan zarote.

--

"Oooo, kako življenje je bedno, oooo, kako si želim Alena in Tyano in Tisto Da Ne Rečem Kaj Anno na drugem planetu, OOO JA NA DRUGEM PLANETUUUUUU!"

Bila sem pod vsemi žarometi in v oblaku bleščic, medtem ko sem se vrtela po odru in pela svojo najnovejšo pesem. Imenuje se 'Beda in drugi planet'. Ravno so me začeli gledalci obsipavati s cvetnimi listi in vzklikati moje ime...

"Ayda, kaj delaš?" me je previdno vprašal Alen, jaz pa sem se skoraj zvrnila s pralnega stroja, na katerem sem stala. Grdo sem ga pogledala in zakričala: "IZGINI VEN!"
Privzdignil je obrvi. "Ko hočeš zasednost za..." Premeril me je s pogledom, "karokoli pač že počneš, se ponavadi zakleneš v kopalnico."
Prekleto.
"Vseeno pojdi ven."
"Najprej povej, zakaj poješ v krtačo, se kopaš v pudru in se obsipavaš z narezanim milom?"
"Dobiš točko za poznavanje ličil," sem monotono rekla in ga potisnila iz kopalnice. "Zdaj pa adijo."

Zavzdihnila sem in se naslonila na vrata. Kako za vraga dobiš malo zasebnosti v tej hiši?! Poleg tega danes nekako nisem dobre volje. V šoli se Tyana ne bo več zmenila zame, poleg tega man je učiteljica za slovenščino rekla, da bomo danes pri pouku opisali svoje sanje. Moje spise o tem naravnost sovraži, ker 'vedno preveč doživeto vse opišem'. Mislim, a ni doživetost to, kar vse učiteljice slove zahtevajo? No, mislim, da bi prizor, ko marosvci požrejo ravnatelja lahko opisala tudi drugače kot: Ravnatelja so začeli prežvekovati marsovci in na koncu so ga pogoltnili. Potem se jim je v želodcu prebavljal in nato... No, mislim da nadaljevanje ni več primerno.

Poleg tega pa je dan zarote in ne moje ali Alenove. Ne, na ta dan DRUGI kujejo zaroto proti NAMA oziroma večinokrat samo meni. Dobesedno vsakič na ta dan se je kdo norčeval iz mene, mi kaj ukradel ali podtaknil. Zagotovo sem prekleta.

"AYDA! ČEZ DESET MINUT JE ŠOLA! SAJ NISI ŠE VEDNO V KOPALNICI, KAJNE?!" se je iz spodnjega nadstropja zadrla mama.
"SEVEDA NE!" sem se zadrla nazaj.

--

Čez petnajst minut sem že sedela v zadušujoče vroči učilnici in poslušala učiteljico, kako predava o spisu, ki ga bodo pisali. Tyana se je presedla k Anni dve klopi stran, ampak učiteljica tega kljub deset centimetrov debelim očalom ni opazila. Obe sta me gledali, kot bi mi najraje nekaj naredili. Dan zarote se uresničuje.

"Ayda?" me je poklicala učiteljica, jaz pa sem se zdrznila. "Ja?"
"Vprašala sem te, kaj si sanjala."
Ima luknjast spomin? Nazadnje, ko je to vprašala, sem pristala pri ravnatelju.
"Amm.... Ne spomnim se," sem izjecljala, ona pa je prikimala, rekla, naj potem pišem o kakšnih drugih sanjah in poklicala nekoga drugega. Olajšano sem se zrušila v stol, ampak že trenutek kasneje je ukazala, naj vsi pišemo spis. Zavzdihnila sem in začela.

Legolas in jaz. Sanjski par. Skupaj hodiva proti oltarju in potem naju spotakne ženska, ki je ne bom imenovala, ampak menda se njeno ime začne s T in konča z yana. Potem sem jo brcnila z metlo, jo zažgala in na goreči metli sva z Legolasom poletela do jame Črnokljunih, neandertalk iz Prazgodovine. One so naju zažgale na grmade in plesale ples zmagoslavja. Konec.

Konec šole, življenja in potrplenja moje učiteljice. Zadovoljno sem pogledala spis in ga oddala učiteljici. Rekla je, da jutri dobimo rezultate.
"Čao, zguba," me je pozdravila Anna.
"Pojdi kam drugam bruhat neumnosti," sem rekla in se obrnila stran, ampak ni odnehala.
"Kako se ti sploh upaš domov, ko pa pišeš take spise?"
"Saj sploh ne veš, o čem pišem."
"Misliš, da te ne poznam?"
"Točno to mislim."
Grdo me je pogledala in nadaljevala. "Kako tvoja mama sploh zdrži s tabo? Mislim, vedno ko jo vidim s tabo, ne izgleda ravno ponosna."
"Kaj pa ti veš, kako izgleda ponosna mama? Izgini," sem ji zabrusila in odšla v učilnico za naravoslovje.