»Ne razumem kaj se je zgodilo,« sem šepnila.
»Ti zdravnica ni povedala?«
Zmajala sem z glavo. »Ne.«
David je zavzdihnil. »No,« je začel, »ne vem kaj se spomniš, a včeraj smo bili na plesu in … no, prišlo je do nesreče,« je povedal.
»Kakšne?« sem rekla neučakano.
Spet vzdih. »Pač na ples so vdrli neki norci. Šla sva pogledat kaj se dogaja saj se je iz notranjosti šlišal hrup,« je razlagal David. »potem pa so učenci naenkrat začeli omedlevati in tisti čudaki so imeli neke palice in začeli so mahati z njimi. Udarjali so po ljudeh in jih zvlekli nekam. Nekaj učencev je še vedno pogrešanih,« je dokončal.
»Ampak, kaj – kaj se je zgodilo meni?«
»No, šla si pomagat Zoey, ki so jo močno udarili po roki. A zaradi prerivanja in vse splošne zmede so te poteptali in srečo imaš, da si živa.«
Slednje mi je vzelo dih.
»In kako so nas spravili v šolo?«
»No, ko so učitelji videli kaj se dogaja so poklicali lastnika dicscoja in ta je nemudoma poslal varnostnike in poklical 113 in 112 – torej policijo in rešilce. Tisti, ki nismo bili poškodovani smo se zbrali pred dicom in avtobus nas je peljal nazaj v šolo.«

*i* Po dolgi pripovedi in mojih neskončnih vprašanjih sva se nehala pogovarjati o včerajšnji nesreči *i*
»Čez deset minut pride Luka k Zoey, Cloe je pa tudi rekla, da se bo oglasila zdaj zdaj« je rekel David.
In res. Čez tri minute je pri moji postelji sedela še Cloe. Bila je presrečna da me vidi in jaz prav tako.
»Oh, ne veš kako grozno je bilo,« je vzdihovala Cloe. »Ja, verjamem,« sem ji prikimala.
»No, saj bo,« je rekel David.
»Mene skrbi zaradi pogrešanih,« sem rekla. »Ja, mene tudi,« pristavila svoj lonček še Cloe.
***
Drugi del druge epizode!
Lepo bodite!
Tinka