Prejšnjič: Počakal je da so vsi odšli iz učilnice.
***
Zdelo se je da nihče ni opazil da z Davidom še nisva odšla iz učilnice. Niti madam Bookswan ne, ki je nos tiščala v učbenik za biologijo in si prepevala nek napev. "Mislim da se morava pogovoriti" je tiho dejal David. Zamežikala sem. Tega sem se najbolj bala. Pogovora z njim. David je zavzdihnil. "Poglej... res.... nevem..." je zajecljal. "Res... mi je žal." V njegovih kostanjevih očeh se je zrcalila žalost. Nosem vedela kako naj se odzovem, kaj naj rečem. "Meni je tudi žal" sem zato tiho zamrmrala. Pogledal me je v oči. "Sva torej lahko ... prijatelja?" je vprašal. Prikimala sem. Obraz mu je zažarel. "Super!" je olajšano dahnil. "Hvala!" je dodal in me nato vprašal: " Bi šla skupaj na kosilo?" Spet sem prikamala. Tako sva se odpravila v jedilnico. David je vso pot stresalal šale, da sem se na ves glas smejala. Ko pa sva vstopila v jedilnico je nekdo zakričal: "Hej David!" Glas je bil dekliški in že sem se obrnila da bi videla kdo je to bil, se je David sklonil k meni in mi zašepetal na uho. "Oprosti moja punca" se je opravičil. Zastrmela sem se v punco ki se je prišopirila k nama. David ima punco!?
***
Oprstite za kratek del, a moram iti!
Lepo se imejte,
Ravenclawgirl