Pozdravljeni! Tukaj sem že z novim, malo daljšim delom še za čez vikend. Upam, da vam bo všeč...naroči se na moje objave, saj ne objavljam precej redno, da boš vedel/a kdaj pride novo nadaljevanje !

JASA

Ko se je prebudila je nad seboj zagledala nočno nebo. Na hitro je preletela spomine in se zavedla prostora. Čisto počasi se je obrnila, da bi preletela okolico. Nekaj korakov stran je zagledala svoje orožje, ki se je svetlikalo. Najbrž ga je nekdo temeljito zloščil.

Poskusila se je zganiti, a so jo na rokah na hrbtu oklepali okovi. Napela je ramenske mišice in se poskusila osvoboditi. Bilo je sredi noči in mogoče bi ji uspelo pobegniti.
»Ne tako hitro, gospodična.«

Sunkovito se je obrnila in pri orožju zagledala črnolasca. Posmehljivo se ji je nasmehnil in v njej je zavrela jeza. Še sama ni vedela kako je to začutil, ker se je umaknil pol koraka nazaj in pomignil ostalim vilinom. Vilinom. Imeli so jo ujeto in zdaj jo bodo odpeljali umret pred njihovim nadutim kraljem. Ne bo se uklonila, borila se bo. In vedno znova in znova. Znova in znova. To ji je odzvanjalo v glavi, ko so njeni ugrabitelji prihajali proti njej. Vsedla se je in pokrčila noge. Med lopaticama ji je še vedno kljuvalo, čeprav ji je nekdo rano učinkovito obvezal. Ni jim privoščila veselja da bi jo videli ležati na tleh. Prišli so in se v ravni vrsti postavili pred njo. Mislila je, da bo prvi spregovoril belolasi vilin s katerim se je borila preden so jo ujeli, ampak ga je prehitel nesramen črnolasec.
»Garel, začni. Ne obotavljaj se.«

Posmehljivo jo je premeril, njen pogled pa se je srečal z velikimi rjavimi očmi najmanjšega vilina. Ta je globoko zajel sapo, ko je iz njegovih zenic sunil nenaden sunek energije in si vtiral pot v njeno zavest. Auriel se je zavedala, da pred njo stojijo vilini, a jih ni mogla videti. Slišala je bitje src in šumenje potokov. Preplavil jo je čuden občutek miru. Kot, da bi se znašla v neskončnem prostoru, polnem čistega miru.

Nato so se ji pred očmi pojavljale podobe; najprej izumiranje rastlin in podivjane živali. Kričanje ljudi, obup. Potem je prizor zamenjal sam kralj Podzemlja, s kraljico in sinom ob boku, ki je klečečim vojakom z ostrim glasom zapovedal: »Poiščite jo in jo pripeljite v tednu dni, da bo plačala kar nam dolguje.«
Videla je jezdece na belih konjih, ki so potovali do svetle jase in nato izginili v nič. V misli je je prišla slika stare gotske stenske ure, ki je bila deveto zvečer, in nato blisk modre svetlobe, ko je ugledala podobo Pariza. Zagledala je sebe, kako je brezčutno vilinu zarila bodalo v srce, da se je zvrnil na tla in izgubil veliko krvi.

Krutost je videla v svojih lastnih očeh in začutila je drobec pomilovanja do mrtvega vilina, ko je podoživljala prizor. Spet se je je močno zavrtelo in zavohala je dim.

V oči ji je ponovno prodrla svetloba in sprva je mislila, da je oslepela, nato pa se je njen vid privadil in zagledala je najmanjšega vilina, ki je ležal na tleh in se tresel, kot da bi ga mučila mrzlica. Dva starejša bojevnika sta se sklanjala nadenj, drugi pa so jo brezizrazno gledali; če so bili presenečeni ali prestrašeni tega niso pokazali, k temu so pripomogla predvsem leta in leta urjenja.

Ona pa bi dala roko v ogenj, da je zavohala strah ugrabiteljev, ki se je skrival za njihovimi maskami.
Tako je bila zamišljena, da sploh ni opazila, da je mali vilin začel govoriti. »…ne morem prodreti v njene spomine. Prešibek sem, ona pa ima neverjetno obrambo. Kot bi naletel na zid temnega zlata,« je razlagal.

»Morda pa bodo starešine vedele kaj storiti,« je upajoče dejal eden od bojevnikov in jo premišljeno opazoval. Sicer pa iz pogovora ni izvedela prav veliko, le da je predrznemu vilinu ime Dora, najmanjšemu Garel in da jo bo dolgolasi vilin z srebrnimi lasmi po imenu Legolas odpeljal do svojega očeta.

Tale del malo daljši, z manj dramatičnim zaključkom (), saj zdaj ne bom tako hitro objavila nadaljevanja...Ampak saj boste potrpeli, kajne? Čim bolj uspešno delo na daljavo in lep konec tedna vam želim!

P.S.: Danes je petek 13. Ste kaj vraževerni?