V prejšnjem delu (zelooo dolgo časa nazaj, bruh )...

Silovito ji je potegnil kapuco iz glave in ji na vrat pritisnil mrzlo rezilo.
Začutila je njegovo sapo na ušesu. »Pa te imam.«

Srce ji je zastalo.

OBRED #2

Vilini okoli so se odmaknili, nekateri so začeli celo kričati in teči stran, ona pa je postavo za seboj odrinila in si s tem prislužila rano na vratu, da je začutila kaplje krvi, ki so ji stekle po ključnici. Hitro je vstala in se zazrla v zakritega vilina, ki je proti njej molil rezilo, nato pa z očmi iskala nekaj ostrega in nevarnega. Če jo tale kult želi ubiti, se bo vsaj branila kot se spodobi. Na drugi strani je stal Wyatt in ji zalučal svoj lovski nož, da bi ji pomagal.

Zagledala je njegovo podolgovato rezilo, ki je letelo proti njej in spretno ga je ujela. Wyatt je dobro vedel, da se ne sme vmešavati in tako razkriti svojo vpletenost, zato se je takoj umaknil stran ter se potuhnil med množico in izgledalo je, kot da bi se nož kar pojavil iz neba.
Še vedno ni imela pojma kdo je zakrit vilin, a nekaj ji je bilo jasno; z njo ni nameraval piti čaja ob popoldanskem klepetu. Množica je še vedno opazovala razplet dogodkov in nekateri so jo prepoznali in se hoteli vključiti v boj, da bi za vedno pospravili serafsko smrt, kot so jo imenovali v času vojn.

Z nasprotnikom sta krožila okoli trupla še nekaj časa, dokler se njuni rezili nista srečali in slišal se je samo žvenket jekla v temni noči. Sama sreča je bila, da je v soju mesečine kaj videla in spraševala se je, kje je Legolas, da bi pomiril ljudstvo, ki je zdaj vanju metalo kamne in različne predmete, med njimi tudi svete čaše. Končno je zagledala Legolasa nezavestnega na tleh, katerega je Wyatt ravno dvigoval in skupaj sta izginila izpred njenih oči še preden je vilinu zadala naslednji udarec.

Vilini so jo sovražili, to je vedela, in med pariranjem je slišala kar nekaj žaljivk in nesramnih izrazov na njen račun. Spet je nek vilin želel dokazati svojo hrabrost in izstopil je iz vrste ter naznanil, da bo pomagal bojevniku, ki jo je želel pospraviti iz obličja Zemlje, a ga je z boja odstranila še preden bi lahko rekel ¨amen¨.

Ko sta naslednjič s postavo zavito v črnino zamenjala strani okoli kamnite mize, je videla, kako je Wyatt z nezavestnim Legolasom izginil med krošnjami in ju peljal na varno, da ju množica razvpitih vilinov ne bi poteptala, medtem ko so se zgrinjali nadnjo in jo psovali.

Dovolj ji je bilo igračkanja in postopanja naokoli in še dodatno je pohitrila tempo udarcev, ter ga kar kmalu porezala po licu. Ob naslednjem udarcu, sta se njuna obraza približala in vsak je potiskal orožje proti nasprotniku. Za nekaj trenutkov je uzrla njegove črne oči, ki so gledale izpod kapuce.

»Nehaj uničevati naše kraljestvo, ali sploh veš, koliko družin si med vojno pobila? Koliko nedolžnih vilinov je umrlo pod tvojim mečem?« jo je vprašal in množica je še bolj zavzeto začela vpiti.

Glas ji je bil nekam znan in tudi ton s katerim jo je zasmehoval je že nekje slišala. Rezili sta se razklenili in spet se je med njima pokazal prostor.

»Spelji se nazaj, od koder si prišla,« ga je slišala zasikati proti njej, »v pekel in tam tudi ostani.«

Zdaj je vedela kdo je.

Naslednji rez skozi zrak ni bil namenjen njegovemu obrazu, temveč pregrinjalu s katerim je bil zakrit.
Kriknil je, ko ga je oplazila po ramenu in tako načela tkanino, a vendar je kapuca ostala na glavi. Čutila je, da ima podlahti prekrite z urezninami, ki jih je dobila ob prestrezanju udarcev, ampak je stisnila zobe in nadaljevala.

Čutila je, da je pogumen vilin že ves izžet; njegovi napadi so bili vse šibkejši in refleksi počasnejši. Opomnila se je, da je prestala že mnogo huje, odmislila bolečino ter ga z natančno namerjenim udarcem zbila na tla.

Množica je utihnila. Razprla je krila ter pogledala okoli sebe. Pravkar je porazila njihov up za rešitev kraljestva in oni so verjetno videli hudiča v njenih očeh, zato so se začeli počasi pomikati nazaj. Pokleknila je ob bojevnika in mu potegnila kapuco z glave. Vedela je, da je še živ, pa vendar njemu – temu obrazu, tega ni privoščila, a ga je pustila na tleh in vzletela v zrak.

Ozrla se je ravno toliko, da je zagledala kraljevo gardo, ki je prečesavala množico, in samega kralja, ki je miril ostale viline, nato pa se zazrl točno vanjo, ki je jadrala po nebu.


Že kar dolgooo časa je minilo odkar sem objavila nov del, saj sem prestajala čudne čase in zato nisem našla navdiha. Kakorkoli, vračam se nazaj /stronger than anything/ !
Imam pa vprašanje: Ali bi želel kdo prebrati mojo staro zgodbo, ki sem jo pisala pred enim letom še na stari pisalnici?
Ne bom je nadaljevala, ampak kljub temu lahko malo obujamo spomine na stare čase, kajne?

Je bolj kratka in popolnoma nedokončana, spisanih je le nekaj delov, a vseeno. Tako boste lahko videli tudi moje neznanje izpred več kot enega leta in kako ne moreš kar takoj pisati kvalitetne zgodbe.
Če bo dovolj odgovorov, jo bom pripela na pisalnico!

Čim več sončnih dnevov !