1. POGLAVJE: SLAB ZAČETEK


"Kva je frocki!" je rekla Kaja, ko je kot ponavadi z zamudo privihrala v učilnico. Zabrisala je nahrbtnik po tleh da je priletel v obraz ene izmed učenk - Sneguljčice. Ta je čisto osupla. Niti dihati ni mogla. V razredu je zavladala smrtna tišina. Tudi učiteljici je vzelo sapo. "Najprej zamuja potem pa še meče nahrbtnike ljudem v obraz!" si je mislila, ampak reči ni mogla ničesar, le pričakujoče je gledala v Kajo in čakala iskreno opravičilo. "Sori Snega," je ponižujoče rekla Kaja in ji izpulila nahrbtnik iz naročja v katerem je na koncu pristal. Potem je veselo odhopsala na svoje mesto, se usedla, dala noge na mizo, pogledala v učiteljico in rekla: "No, kaj bo dobrega?"


"Tele Snege imam počasi že res dovolj!" je rekla, ko sta po pouku z njeno najboljšo prijateljico Arino hodili domov iz šole. "Jaz imam pa dovolj tebe," je rekla Arina. "Predaleč greš s temi svojimi šalami. Skoraj vsak dan si pri ravnateljici. Skoraj nič ne odneseš od pouka, če pa si že v razredu pa vse motiš. In tako tudi jaz ne odnesem prav dosti. To me res žalosti, ker je nekaterim šola zani..." "No meni pa ni. Šola je bedna! Najraje bi prišla v razred in na ves glas rekla: STRAN S TO NESNAGO!" jo je prekinila Kaja, ki ni mogla več poslušati tega govoričenja. "No to bi bilo pa res nesramno od tebe. Brez šole ne bi nihče ničesar..." "Kakšen pifler!"je rekla Kaja in stekla stran kolikor hitro je mogoče. "Tako ali tako pa nimam časa za take zgube. H konjem grem. Vsaj oni me razumejo!" se je še zaslišalo za njo. Kaja je namreč oboževala konje. Njena največja želja je bila, da bi lahko vsaj enkrat na teden hodila na jahanje, ampak vse kar je lahko dobila je bilo enkrat na leto, ko je šla s svojo starejšo sestro Brino na jahalni tabor za en teden. Tudi letos bo šla. No, vsaj tako je bila prepričana. Že naslednji teden so namreč krompirjeve počitnice in ona bo uživala, sama brez staršev (s svojo sitno sestro ) na taboru. Vsem sošolcem je že povedala. Ustavila se je. Bila je zadihana saj že celo pot teče. Njen dom je bil od šole oddaljen 20min in vsak dan, če je bil dež ali ne je šla v šolo ali iz nje peš. Zato je domov tudi večkrat prišla premočena. Poslušala je zvoke okrog sebe. Slišala je šelestenje rdeče - rumenega listja pod svojimi nogami ter žvrgolenje ptic na drevesih.






Končno je prišla domov. Hiša v kateri je živela njena družina, je bila bogata in vedno najmodernejša v celi vasi. Denarja jim res ni primanjkovalo, ampak vsega so zapravili starša in Brina, zanjo ga ni ostalo nič. Odklenila je vrata in vstopila v hišo. Vsakič ko je vstopila se ji je zdela hiša nekako tuja. Pa to ni imelo nobene veze s tem da je mama vsak teden premikala pohištvo. Samo čudno se ji je zdelo. Brina je sedela na kavču in buljila v svoj telefon. Odšla je v svojo sobo. telefon je ležal na mizi. Na odzivniku je bilo nekaj sporočil. Ni si mogla kaj da jih ne bi prebrala. Nekaj najobičajnejših pogovorov tega dne:


PETRA PRDEC (MAMI): kaja spet si se grdo obnasala, kazen bo ne hod iz hise doklr se z petrom ne vrneva, drgac se pazi
KAJA DOLENC: če nimaš nič pametnega za ppvedat bodi raje tiho
PETRA PRDEC: kajaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!


PETER PRDEC (OČI): kaja ubogi mamo, pa se tko kot je ona rekla ne smes iz hise, pa upam da si si sezula cevle preden si sla v hiso ka nm bos spet vse nasvinjala
PETER PRDEC (OČI) : kaj a si spucala cevle?! odgovor mi ka vem da s na fonu
KAJA DOLENC : ne pa jih prov zanalsc ne bom
PETER PRDEC (OČI) : ok, pa ni jahanja. js ti ne bom placu
PETER PRDEC (OČI) : no odgovor

PETER PRDEC (OČI) : kaja!!!!!!!





ARINA : Oprosti ker sem te prej razjezila. Ali prideš ob 16.00 v park?
KAJA DOLENC : hišni pripor. ampak lohk ja
ARINA : Ne ne smeš, če maš hišni pripor!



Kaja Dolenc edited a message




ARINA : Oprosti ker sem te prej razjezila. Ali prideš ob 16.00 v park?
KAJA DOLENC : lohk ja
ARINA : Ne ne smeš, če maš hišni pripor!

KAJA DOLENC: kakšen pripor, nimam ga
ARINA : Kajaaaaa
KAJA DOLENC : ob 16. 00 v parku? Čavvvvv
ARINA: Kaj, ne!