Vrtelo se mi je. Čutila se, da me je nekdo objel okoli ramen. Nisem se premaknila. Preprostno nisem morala. Kot, da me telo ne bi več ubogalo.

“ Lena, oglasi se prosim!”

Bila je Manja. Samo ona je znala tako nežno rotiti ljudi. Nato je vse utihnilo.

****

Odprla sem oči. Ležala sem na moji postelji. Zunaj je bila noč. Manja, Maks in Gaber so trdno spali. Sem tisto v zvezi z sporočilom samo sanjala? Da bi izvedela sem tiho zlezla s pograda in pobrskala po Gabrovi torbi. Raje ne omenjam kaj vse je imel v torbi. Od malice do očal za plavanje. Kar obupala sem. Gabilo se mi je. Nato sem se odločila, da Gabra raje pokličem. Tako bom vsaj okvirno izvedela kje se njegov telefon sploh nahaja. Zaslišala sem nežno vibriranje, ki me je pripeljalo točno do Gabra. Tega pa res nisem potrebovala... V njegovih rokah je seval telefon. Previdno sem mu ga vzela iz rok. NI imel kode! Jej! Odprla sem sporočila. O, ne! Shranjeno me je imel kot...Samo ignorirala bom. Torej poiskala sem številko mojega pokojnega očija (on je pošiljatelj čudnega spročila). Ja! Opravičeno se mi je vrtelo. Ni tako? Kar zgrozila sem se. V tisti prometni nesreči ni mogel preživeti. Ali pač? Torej je vse res... Počutila sem se kot, da bi me nekdo z iglo zabodel v srce. Ne še huje.. Z nožem. Jokam.

“ Lena! Zakaj jokaš?”

Samo še tega se mi je manjkalo. Skomignila sem in si obrisala nos. Bil je Maks.

“ Prosim, rabim tvoje mnenje...”

Približal se mi je in prisluhnil. Tudi njega je vidno šokiralo.

“ Torej tvoj oče naj bi bil mrtev (z dlanmi je nakazal narekovaje)”

Prikimala sem.

“ Torej kaj še čakaš?”

Vprašujoče sem ga pogledala. Pa saj ne misli, da ga bom poklicala? Ampak mislil je točno to.

“ Ne, raje mu pošljem sporočilo...”

Maks je razumel kako grozno se počutim. Najraje bi zakričala in razbila vse, kar mi pride pod roko. Zdajle bi mami najraje vprašala. Mami, je oči še živ? No to bom ugotovila... Pa če bo raziskava trajala dokler ne umrem. Obrisala sem si solze, odločno pogledala Maksa in natipkala sporočilo.