Danes sem se spet spravila k pisanju svoje zgodbe! Želim vam veliko užitkov pri branju ter želim, da vas bo zgodba vase potegnila prav tako kot je mene! :smiley:
Zaprla sem oči, ter prisluhnila. Ne, nisem slišala čarobne melodično- usklajene melodije, ki bi mi jo pričarali ptički, ampak je bilo dogajanje zunaj mene veliko bolj podobno akcijskemu filmu. Podoživela sem trobenje hup, ulični vrvež...vsi so brez najmanjšega razmisleka hiteli sem ter tja, v ozračju se je mešal tisoč in en različen vonj. Ozka in tesna ulica je s svojim starodavnim obzidjem naredila svoje. Vse se je zdelo kar preveč...nenavadno, me je dopolnil starejši brat. Zavzdihnila sem, ter si popravila lase.
Tedaj sem v svojih rokah nekaj začutila. Hitro sem jih spustila z obraza ter se s presenečenim izrazom zazrla vanje. Na dlaneh sem opazila, da so krvne žile, ki se pretakajo po njih občutno debelejše kot ponavadi. Tudi molekule, ki so vedno mikroskopsko majhne, so vidno hitro premikale svoje nožice tako, da se je zdelo, da plešejo. Nekaj takih kroglic, ki smo jim v šoli pri biologiji rekli kar atomi, pa je bilo še bolj nenavadnih. Vrtele so se v krogu ter hkrati spreminjale svojo barvo. Rdeča, rumena, zelena, modra, vijolična...Malo je manjkalo, pa bi se mi od tega zvrtelo. Še dobro, da je bil ob meni Dreco, ki me je očitno cel čas z budnim očesom spremljal. Prav straši me že, enkrat je tam, drugič pa že nekje drugje!
A vseeno sem privzdignila svoje temne obrvi kot znak, ki bi pomenil: "Em, resno? (takrat sem mislila, da je za vse tole kriv on)". Vem, res sem čudna, ampak, kaj pa naj rečem? Kot bi mi nekdo z lepilnim trakom zalepil ustnice, nisem mogla spregovoriti veliko. Dreco je zbegano lovil moj pogled in sodeč po njegovem premišljenem izrazu na obrazu so mu prav zagotovo po glavi drveli vsi “za lase privlečeni” izgovori za to situacijo (Kot sem že prej povedala, sem takrat še mislila, da je on zakuhal vse to. Sedaj, ko to pišem, ga popolnoma razumem, da mu je bilo res težko...Ampak saj veste, kako je težko, ko človeka razganja od vprašanj in bi najraje skočil iz svoje kože? Sedaj včasih zaradi takšnih težkih dogodkov jokam. Solze mi močijo otroški obraz in obrvi se povesijo tako, da Dreco pravi, da izgledam kot orka, ki poje žalostno cvilečo pesem. To stori s takim tonom in še pokaže, da se prav moram zasmejati. Njemu to res ugaja. Okej, dovolj nakladanja.)
Z vsako sekundo, minuto ter uro, ki so se takooo vlekle se je hrup na ulici manjšal in kmalu se je tesno mestece ovilo v čisto temo. Na nebu sem zagledala meni ljubo ozvezdje Orion, ki ima že od nekdaj posebno mesto v mojem srcu. Zdi se mi nekako čaroben...čakaj malo, mi je slučajno ena zvezda pomežiknila. Z rokami, ki so me še vedno močno žgale od tistega prej sem si dvakrat pomela oči. Oh, saj se mi že blede in še zaspana sem bila!
Tišina me je dobesedno ubijala, saj me je spomnila na družino, na mamin topel in udoben objem pred spanjem, očetov smisel za humor z napako (tako napako, da sploh ni nič smešno), še celo igro z nagajivo razvajeno deklico iz naše ulice, ki ji je ime Klara, bi raje zamenjala s tem, kar doživljam zdajle. Da bi svoje spomine potlačila vase, sem se želela z nečem zamotiti. Zadetek v polno: V daljavi se je svetlikala edina luč v mestu, na vrhu gradu. Že sem sklenila Dreca pustiti samega, ko me je prešinila misel, da imam le še njega. Otožno sem se obrnila k njemu in ko se je prepričal, da sva sama, mi je pomignil proti klopci, zraven mene. Navsezadnje avtobusne čakalnice ponavadi imajo klopco, kajne? Vsa zgrožena sem mislila, da bi on rad, da naj se SEDAJ usedem. Kako naj sedaj sedim pri miru, ko pa se mi cel svet smeji, ker nisem nič splošno razgledana. In to sem mu tudi povedala. Saj ne more s takimi dejanji povzročiti, da bom jaz kot pridna punčka počakala, da bo mati narava opravila svoje? Dovolj imam tega, da mi vsi mislijo, da sem dojenček.
Drecu se je ob mojih besedah kar malo obraz povesil in obrvi so se mu namrščile, kot bi hotel povedati: “O čem govoriš, mala?” Sedaj pa res nisem nič razumela. Imam pa res zelo zgovornega brata, kajne? Odkar ga poznam, je skupaj spravil tri besede! Je sploh moj brat? Ker če je, sva si res pravo živo nasprotje… Kaj pa sedaj počenja?
Moj starejši brat je z njegovo bledo roko segel proti klopci, a me ni spustil izpred oči. Njegovi prav tako bledi lasje so padali čez rob klopce, a je bilo težko razbrati, kaj dela tam...Na njegovi drugi roki, ki je počivala v žepu njegove usnjene tople jakne (kaj bi dala za to) so bile vidne praske, kot bi ga nekdo ugriznil...že sem se hotela v tole poglobiti (kajti mojega brata ne bo nihče zaničeval, grizel in tepel!), ko me je zbudil Drecov glas. Sprva se je močno odkrhal in očitno je bilo, da že precej časa ni govoril, potem pa je s svojim globokim glasom začel govoriti… Šele, ko sem stopila res blizu njega in se ga skoraj dotaknila, sem videla, da v rokah drži majhen listek. Kaj piše v njem? Kaj bo prebral Dreco? Prisluhnila sem…
Tako, pa smo prišli h koncu še enega dela moje zgodbice. Najprej bi se rada zahvalila vsem mojim bralcem, ki mi vlivate nove moči in me spodbujate. Čeprav moja zgodba napreduje počasi, v pisanju uživam in se zelo rada uživim v zgodbo. Sedaj pa lahko na komentirate zgodbo, kako bi jo izboljšala in kateri del vam je bil še posebej všeč?
Če vam je bila zgodba všeč, stisnite :heart: in se naročite name!
Se vidimo v naslednjem delu!
Vaša Spring:four_leaf_clover:
Zaprla sem oči, ter prisluhnila. Ne, nisem slišala čarobne melodično- usklajene melodije, ki bi mi jo pričarali ptički, ampak je bilo dogajanje zunaj mene veliko bolj podobno akcijskemu filmu. Podoživela sem trobenje hup, ulični vrvež...vsi so brez najmanjšega razmisleka hiteli sem ter tja, v ozračju se je mešal tisoč in en različen vonj. Ozka in tesna ulica je s svojim starodavnim obzidjem naredila svoje. Vse se je zdelo kar preveč...nenavadno, me je dopolnil starejši brat. Zavzdihnila sem, ter si popravila lase.
Tedaj sem v svojih rokah nekaj začutila. Hitro sem jih spustila z obraza ter se s presenečenim izrazom zazrla vanje. Na dlaneh sem opazila, da so krvne žile, ki se pretakajo po njih občutno debelejše kot ponavadi. Tudi molekule, ki so vedno mikroskopsko majhne, so vidno hitro premikale svoje nožice tako, da se je zdelo, da plešejo. Nekaj takih kroglic, ki smo jim v šoli pri biologiji rekli kar atomi, pa je bilo še bolj nenavadnih. Vrtele so se v krogu ter hkrati spreminjale svojo barvo. Rdeča, rumena, zelena, modra, vijolična...Malo je manjkalo, pa bi se mi od tega zvrtelo. Še dobro, da je bil ob meni Dreco, ki me je očitno cel čas z budnim očesom spremljal. Prav straši me že, enkrat je tam, drugič pa že nekje drugje!
A vseeno sem privzdignila svoje temne obrvi kot znak, ki bi pomenil: "Em, resno? (takrat sem mislila, da je za vse tole kriv on)". Vem, res sem čudna, ampak, kaj pa naj rečem? Kot bi mi nekdo z lepilnim trakom zalepil ustnice, nisem mogla spregovoriti veliko. Dreco je zbegano lovil moj pogled in sodeč po njegovem premišljenem izrazu na obrazu so mu prav zagotovo po glavi drveli vsi “za lase privlečeni” izgovori za to situacijo (Kot sem že prej povedala, sem takrat še mislila, da je on zakuhal vse to. Sedaj, ko to pišem, ga popolnoma razumem, da mu je bilo res težko...Ampak saj veste, kako je težko, ko človeka razganja od vprašanj in bi najraje skočil iz svoje kože? Sedaj včasih zaradi takšnih težkih dogodkov jokam. Solze mi močijo otroški obraz in obrvi se povesijo tako, da Dreco pravi, da izgledam kot orka, ki poje žalostno cvilečo pesem. To stori s takim tonom in še pokaže, da se prav moram zasmejati. Njemu to res ugaja. Okej, dovolj nakladanja.)
Z vsako sekundo, minuto ter uro, ki so se takooo vlekle se je hrup na ulici manjšal in kmalu se je tesno mestece ovilo v čisto temo. Na nebu sem zagledala meni ljubo ozvezdje Orion, ki ima že od nekdaj posebno mesto v mojem srcu. Zdi se mi nekako čaroben...čakaj malo, mi je slučajno ena zvezda pomežiknila. Z rokami, ki so me še vedno močno žgale od tistega prej sem si dvakrat pomela oči. Oh, saj se mi že blede in še zaspana sem bila!
Tišina me je dobesedno ubijala, saj me je spomnila na družino, na mamin topel in udoben objem pred spanjem, očetov smisel za humor z napako (tako napako, da sploh ni nič smešno), še celo igro z nagajivo razvajeno deklico iz naše ulice, ki ji je ime Klara, bi raje zamenjala s tem, kar doživljam zdajle. Da bi svoje spomine potlačila vase, sem se želela z nečem zamotiti. Zadetek v polno: V daljavi se je svetlikala edina luč v mestu, na vrhu gradu. Že sem sklenila Dreca pustiti samega, ko me je prešinila misel, da imam le še njega. Otožno sem se obrnila k njemu in ko se je prepričal, da sva sama, mi je pomignil proti klopci, zraven mene. Navsezadnje avtobusne čakalnice ponavadi imajo klopco, kajne? Vsa zgrožena sem mislila, da bi on rad, da naj se SEDAJ usedem. Kako naj sedaj sedim pri miru, ko pa se mi cel svet smeji, ker nisem nič splošno razgledana. In to sem mu tudi povedala. Saj ne more s takimi dejanji povzročiti, da bom jaz kot pridna punčka počakala, da bo mati narava opravila svoje? Dovolj imam tega, da mi vsi mislijo, da sem dojenček.
Drecu se je ob mojih besedah kar malo obraz povesil in obrvi so se mu namrščile, kot bi hotel povedati: “O čem govoriš, mala?” Sedaj pa res nisem nič razumela. Imam pa res zelo zgovornega brata, kajne? Odkar ga poznam, je skupaj spravil tri besede! Je sploh moj brat? Ker če je, sva si res pravo živo nasprotje… Kaj pa sedaj počenja?
Moj starejši brat je z njegovo bledo roko segel proti klopci, a me ni spustil izpred oči. Njegovi prav tako bledi lasje so padali čez rob klopce, a je bilo težko razbrati, kaj dela tam...Na njegovi drugi roki, ki je počivala v žepu njegove usnjene tople jakne (kaj bi dala za to) so bile vidne praske, kot bi ga nekdo ugriznil...že sem se hotela v tole poglobiti (kajti mojega brata ne bo nihče zaničeval, grizel in tepel!), ko me je zbudil Drecov glas. Sprva se je močno odkrhal in očitno je bilo, da že precej časa ni govoril, potem pa je s svojim globokim glasom začel govoriti… Šele, ko sem stopila res blizu njega in se ga skoraj dotaknila, sem videla, da v rokah drži majhen listek. Kaj piše v njem? Kaj bo prebral Dreco? Prisluhnila sem…
Tako, pa smo prišli h koncu še enega dela moje zgodbice. Najprej bi se rada zahvalila vsem mojim bralcem, ki mi vlivate nove moči in me spodbujate. Čeprav moja zgodba napreduje počasi, v pisanju uživam in se zelo rada uživim v zgodbo. Sedaj pa lahko na komentirate zgodbo, kako bi jo izboljšala in kateri del vam je bil še posebej všeč?
Če vam je bila zgodba všeč, stisnite :heart: in se naročite name!
Se vidimo v naslednjem delu!
Vaša Spring:four_leaf_clover:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zanimivo. Superca, napet in (seveda) odličen del! Sem videla, da nimaš nič komentarjev in to je NAROBE. Zaslužiš si jih vsaj 100, ler je ta zgodba super. Če ti ne boš pisateljica, sem jaz papež. Resno mislim. Ti boš bila zelo znana po svojih odličnih zgodbah.
Tvoja dg
Tvoja dg
0
Najlepša hvala! Skozi tvoje komentarje sem začutila pravo bralčevo vzdušje! Z veseljem ti vrnem tvoj trud! Tvoj trud bo poplačan! :)
Moj odgovor:
Upam, da kdo posluša
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(312)
Srednje.
(192)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(52)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Sam tak likam!!!!:kissing_heart::heart_eyes::blush::wink::innocent::grin::relaxed:
Lp, ...