edino kar je, je, da sem mesto, kjer se dogaja spremenila iz Greens v Crawford, tkoda prejšnji del, ki se je pa dogajal v zdajšnjem Greensu, se ne dogaja v istem mestu kokr pr Avi. tkoda tisto je zdej Greens, pr Avi pa Crawford.

---------------------------------------------------

*za to ne rabmo discleamerja*

*b*Ava Graves, 2. december 2023, Crawford*b*


Pod mojimi prsti je bila prst. Ležala sem na mehkih, golih tleh. Vse me je bolelo in zadihana sem bila, kot bi ravnokar pretekla kilometer. Zmanjkovalo mi je diha. Odprla sem oči in zamežikala. Nebo nad mano so prekrivali temno sivi oblaki, bilo je temačno. Nad sabo sem videla skrivenčene temne veje golih dreves, ki so bile videti kot le sence pravih dreves. Dvignila sem se, se naslonila na dlani in se razgledala. Sedela sem na goli, suhi prsti, ki jo je rahel vetrič nosil s seboj. Zrak, ki sem ga dihala je bil suh, da me je začelo srbeti v grlu, a je v sebi imel neko kislobo zaradi katere so me pekle oči.

Drevesa so bila gola, njihov les temen in po videzu suh. Gozd je bil prazen, brez življenja, bil je postapokaliptična verzija gozda v Crawfordu, blizu naše hiše. Na moji levi je v eno od golih gora, ki so obdajale ta puščavski gozd, udarila strela in dolino je razsvetila rdeča svetloba. Vstala sem. Divjala je nevihta brez dežja in veter je postajal močnejši. Svetloba, ki je pronicala skozi oblake, je dajala vtis mraka, kot da je sonce že davno umrlo. Stopila sem bliže enemu od dreves in z roko potegnila po lubju. Na prste se mi je prilepila črna lepljiva snov podobna katranu. Odskočila sem stran in stresla dlan, da bi z roke spravila lepljivo snov. Postalo mi je jasno. Drevesa so bila gnila. Mrtva.

Naredila sem korak nazaj, stran od drevesa. Nenadoma je z neba šinila strela naravnost vame. Skočila sem nazaj, se zaletela v drevo, strela pa je udarila na mesto, kjer sem pred milisekundo še stala. Iz mesta se je kadilo. Pospešeno sem dihala.
Gotovo nihče ne živi tu. Tu že ne. Ja, zagotovo, sem pomislila. Nikogar ni. Nikogar ni.

Začela sem hoditi. Odmikala sem si veje dreves s poti in nekajkrat dobila drevesno klofuto v obraz. Nenadoma pa so se tla rahlo zatresla, podoba pred mano je za trenutek, utripnila in izginila. Bila sem v temi. Potem se je takoj spet vse prikazalo in stala sem v mrtvem gozdu. Tla so se spet nesramno stresla.
Noče me tu, sem pomislila. In potem: Zakaj sem tukaj?

Tla so se spet zatresla. Pred mano je vse utripalo. Poskušala sem ujeti podobo gozda, a mi je spolzela skozi prste kot kri. Nisem bila več prepričana, ali sem dejansko v tem gozdu, ali le v mislih, saj sem z nogami stala na trdnih tleh. Da bi dobila občutek, sem se z roko oklenila gnilega drevesa in moj vid se je spet zostril. Ko sem začutila sluz gnilega lesa, ki sem se ga oklepala, sem zakričala, izpustila drevo in se začela brisati v jakno. Zdaj je bila moja roka lepljiva.
»Fuj, fuj, fuj.« Stresala sem roko in drzala sluz z jakne. Stopila sem na odpadlo vejo na tleh, ob čemer se je zakotalila in me spodnesla. Pristala sem na hrbtu. V tem gozdu pa nisem prišla prav nikamor.

Potem pa sem zaslišala zelo oddaljen in tih dekliški glas. »Halo?«
»Halo?« sem odgovorila. Planila sem na noge in se obrnila tja, od koder se mi je zdelo, da prihaja glas. Bil mi je nekam znan. Kot bi ga že velikokrat slišala. Odločila sem se, da je moja edina možnost, da mu sledim, Začela sem hoditi skozi gnijoč gozd in se počasi bližala klicem.
»Je kdo tu?« Bilo je vedno glasneje, vedno bliže. S prsti v rokavih jakne sem odmaknila vejo drevesa. Zaslišala sem grmenje in se obrnila nazaj. Na obzorju sem zagledala obrise špičastih gora iz črnega kamna. Vanje so udarjale strele in nevihta se je počasi bližala gozdu.

»Halo?« je še enkrat zaklical dekliški glas in tokrat je bil poln panike. To me je spodbudilo, da sem odvrnila pogled od nevihte in se zazrla v tisto, kar sem imela pred seboj. Sklonila sem se in pazila, da me ne bi slučajno veje oplazile po glavi. Prebila sem se skozi gosto trnasto grmičevje. In potem sem jo zagledala.

Bila je mokra. V kodrih spetih v čop je imela smolo gnilih dreves. Na bradi in licu je imela praski. Tresla se je od mraza in se poskušala zaviti v svojo volneno jopico. Hlače je imela na kolenih strgane in kožo tam opraskano. Po licih so ji tekle solze.

Ne morem vam opisati oddiha, ki sem ga začutila v tistem trenutku.

»Madeline,« sem veselo zamrmrala, a se ni zdelo, da bi me slišala. Tudi videla me ni. Še vedno je pogledovala naokrog in klicala na pomoč. »Madeline, tukaj sem.« Poskušala sem se je dotakniti, a je moja roka šla skoznjo. Ali pa je ona šla skozi mojo roko – saj ni pomembno. Ugotovila sem, da me ni zares tu. Da sem le opazovalka. Zajel me je obup.
»Halo?!« je še enkrat v obupu zaklicala Madeline. Potem je izbruhnila v jok. Objemala se je čez prsi, a se ni mogla pogreti. Tudi mene je začelo zebsti. Nisem vedela, koliko časa je Madeline preživela tu notri. Dan, noč, le nekaj ur? A bila je obupana. Očitno ji ni bilo mar za smolo, saj se je s hrbtom naslonila na najbližje gnilo drevo in se sesedla na tla. K sebi je prižela še noge in skozi solze strmela v svoja opraskana kolena.

Bolelo me je. Da sem jo videla tako. Mojo nasmejano, optimistično in zabavno prijateljico… tako. Obupano. Nesrečno. Izgubljeno. Na robu smrti. Vedela sem, da me ne vidi, da ne ve, da sem tu, a sem vseeno sedla zraven nje.
»Tukaj sem,« sem še enkrat poskušala, upajoč, da me bo slišala. Ni me. Še naprej je ihtela. Zdaj sem začela jokati tudi jaz. »Madeline, tu sem! Spravila te bom domov! Me slišiš?! Daj no.« Glas se mi je zlomil. »Prosim.«

Nenadoma je cel gozd stresel grom. Madeline je dvignila glavo in pogledala v nebo. Oblaki so bili vedno gostejši. Vstala je in jaz z njo. Šla je na mojo stran drevesa, skozme, in se zazrla v nevihto, ki je bila vsak trenutek bliže. Njeno ihtenje se je počasi umirilo, a si je še vedno morala iz lic brisati solze. Nisem vedela, kaj ji gre po glavi, a se je zdelo, da razmišlja. Potem se je obrnila stran od nevihte in odšla proti drugim drevesom in odpadlim vejam na tleh. Začela jih je pobirati in z drugih dreves lomila veje. Še vedno ni bilo videti, da bi jo smola motila.

Madeline je palice začela postavljati tako, da so bile naslonjene na drevo. Dojela sem, da si dela zavetje pred nevihto. Če bi bila jaz na njenem položaju zagotovo ne bi pomislila na to. Prehladila bi se na dežju in umrla. Ampak Madeline je bila pametnejša. Ob tem sem se skoraj nasmehnila. Skoraj, saj sem takoj pomislila na vse ostalo, kar jo lahko ubije – ni bilo vode in hrane, zrak je bil slab, zagotovo je bila tu okrog kaka pošast. Madeline je hodila vedno bolj daleč po palice in jaz sem jo onemoglo opazovala pri delu. Ni ji vzelo veliko časa in že je imela bivak. Bilo je ravno nekaj sekund, preden se je ulil dež. Madeline je se je stisnila pod streho iz vej in tam obsedela. Zastrmela sem se v dež.

Nenadoma je podobo sveta nekaj raztrgalo na kose, kot bi raztrgal platno za slikanje s sliko na njem, in izgubila sem tla pod nogami. Madeline je izginila. Zdaj sem sama padala skozi neskončno črnino. Začutila sem prisotnost. Začutila sem jezo. Nekaj ni hotelo, da vidim Madeline. Ni mi hotelo dati upanja. Okrog zapestij sem začutila vrvi. Potem sem začutila pljusk vode v svoj obraz in bila sem v črni vodi. Spet so me ovijala črna dimasta telesa in na tisoče glasov, ki so šepetali: *i*Mrtva je.*i* Ena od rok me je začela daviti in zabrcala sem z nogami. Voda je izginila, a še vedno nisem mogla dihati.

_______________
:/