A se vam že kdaj ni dalo it v šolo? Stavit grem 20 evrov, da ja. Presneto! Zakaj mi ta stava in številka 20 ne gre in ne gre iz glave. Meni se danes res ne da jit v šolo. Res še nisem pripravljena, da se soočim z Gajem in z resnico, ki me je tako zelo prizadela. Res ne vem, ali so fantje ustvarjeni samo za to, da dekletom povzročajo bolečino.
Imam pa veliko srečo. Moji sošolci (prekleto, zakaj ne morem nehat mislit na to prekleto šolo in vse spletke, ki prežijo name, brž, ko prestopim njen prag) so pravi strokovnjaki za izgovore, da jim ni treba v šolo. Izbrala sem si najpreprostejšega: enostavno se delaš, da si bolan. V večini poskusov (baje) uspe. No držite pesti, da uspe tudi meni.
"Hej mami, trebuh me boli," se na videz vsa uboga primajem pred mami, tik preden gre v službo.
"Ojoj, a si OK? A boš lahko šla v šolo?" me vpraša. Mislim, da je delovalo. Ciljala sem na instinkt zaščitniških staršev, ki je pri moji mami zelo razvit. In zadela sem v sredino.
"Hmmmm, ne vem če. Nočem ravno bruhati pred sošolci," sem nadaljevala z lažjo in si obenem predstavljala sebe, ki bruha pred Gajem. Sramotno! Hitro sem si izbrisala morečo podobo Gaja iz glave.
"Ah, naj ti bo! Čimprej se pozdravi in pokliči me kaj. Zdaj se mi mudi v službo." YEEEEEEEEESSSS sem hotela zavpiti na ves glas. Druga stvar, ki sem vedela, da bo ključno pripomogla k uspehu misije je mama, ki na noben način nočee zamuditi v službo.
Torej, zdaj imam celo hišo zase!!!!! To je tako super občutek. Zleknila sem se na kavč, prižgala TV in nekaj šarila po telefonu. Kdo bi mi zameril to lenarjenje, ko mi je pa včeraj nekdo zlomil srce. Na vibru sem zagledala tisto prekleto ime: tri črke. Gaja imam (ne vem zakaj) shranjenega pod tri črke. Verjetno zato, ker upam, da se njegovo ime ne bo razvedelo pred mojimi starši. A zdaj niti nimam razloga, da bi kaj skrivala, vse moje sanje so bile včeraj pogubljene, zato sem spremenila Tri črke v njegovo pravo ime: Gaj. Nekaj časa sem še razmišljala, potem pa tudi svoje ime spremenila v ime, ki mi je prizadalo toliko bolečine: naivna piflarka. Hotela sem še pogledati, če je na Pilovi spletni strani kaj novega, a ravno, ko sem odpirala google mi je telefon zavibriral. Pisalo je:
ej,
zakva te pa ni v šoli
Dvakrat lahko ugibate od koga je bilo sporočilo.
******
Hi,
vsem se ful opravičujem, ker bi to moglo izzidet že včeri ampk nism mogla napisat kr sm mela izbirne. :cry::disappointed_relieved:
Upam da vam je všeč:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_closed_eyes::blush:
še enkrt sory:disappointed_relieved::cry:
marelca
Imam pa veliko srečo. Moji sošolci (prekleto, zakaj ne morem nehat mislit na to prekleto šolo in vse spletke, ki prežijo name, brž, ko prestopim njen prag) so pravi strokovnjaki za izgovore, da jim ni treba v šolo. Izbrala sem si najpreprostejšega: enostavno se delaš, da si bolan. V večini poskusov (baje) uspe. No držite pesti, da uspe tudi meni.
"Hej mami, trebuh me boli," se na videz vsa uboga primajem pred mami, tik preden gre v službo.
"Ojoj, a si OK? A boš lahko šla v šolo?" me vpraša. Mislim, da je delovalo. Ciljala sem na instinkt zaščitniških staršev, ki je pri moji mami zelo razvit. In zadela sem v sredino.
"Hmmmm, ne vem če. Nočem ravno bruhati pred sošolci," sem nadaljevala z lažjo in si obenem predstavljala sebe, ki bruha pred Gajem. Sramotno! Hitro sem si izbrisala morečo podobo Gaja iz glave.
"Ah, naj ti bo! Čimprej se pozdravi in pokliči me kaj. Zdaj se mi mudi v službo." YEEEEEEEEESSSS sem hotela zavpiti na ves glas. Druga stvar, ki sem vedela, da bo ključno pripomogla k uspehu misije je mama, ki na noben način nočee zamuditi v službo.
Torej, zdaj imam celo hišo zase!!!!! To je tako super občutek. Zleknila sem se na kavč, prižgala TV in nekaj šarila po telefonu. Kdo bi mi zameril to lenarjenje, ko mi je pa včeraj nekdo zlomil srce. Na vibru sem zagledala tisto prekleto ime: tri črke. Gaja imam (ne vem zakaj) shranjenega pod tri črke. Verjetno zato, ker upam, da se njegovo ime ne bo razvedelo pred mojimi starši. A zdaj niti nimam razloga, da bi kaj skrivala, vse moje sanje so bile včeraj pogubljene, zato sem spremenila Tri črke v njegovo pravo ime: Gaj. Nekaj časa sem še razmišljala, potem pa tudi svoje ime spremenila v ime, ki mi je prizadalo toliko bolečine: naivna piflarka. Hotela sem še pogledati, če je na Pilovi spletni strani kaj novega, a ravno, ko sem odpirala google mi je telefon zavibriral. Pisalo je:
ej,
zakva te pa ni v šoli
Dvakrat lahko ugibate od koga je bilo sporočilo.
******
Hi,
vsem se ful opravičujem, ker bi to moglo izzidet že včeri ampk nism mogla napisat kr sm mela izbirne. :cry::disappointed_relieved:
Upam da vam je všeč:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_closed_eyes::blush:
še enkrt sory:disappointed_relieved::cry:
marelca
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
komaj čakam naslednji del da ga preberem
le tako naprej
:thumbsup::joy::wink::heart_eyes::relaxed::grinning::smiley::thumbsup:
le tako naprej
:thumbsup::joy::wink::heart_eyes::relaxed::grinning::smiley::thumbsup:
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.