Ukradeno življenje 10. del
1
Jagodka123
Bila sem besna kot še nikoli. Iz omare sem pograbila kjuče in še ves denar, ki ga jeimela ženska, ki se je 14 let izdajala za mamo.
Odločila sem se za maščevanje.Začela sem trgati obleke, zavese, postelnine...Razmetala sem omaro in raztrgala par dragocenih knjig. V sliko na steni, ki je bila narejena iz platna sem zarila žepni nož.Nato pa sem še na steno z velikimi črkami z alkoholnim flomastrom napisala: Äķłć §ť viçeh paļchi.Kar pomeni: Scvrite se v peklu ničvredneži.Ko sem končala z razgrajanjem sem odšla. Odšla sem iz tiste zaklete hiše, za vedno. Nič me ni več vezalo nanjo.Takoj sem odšla na prvi avtobus, ki je peljal do večjega mesta z imenom Perkis.Ko sem prispela sem bila čisto zmedena.Hodila sem po ulicah brez, da bi vedela kam grem.Oči najprej sploh nisem mogla imeti odprtih, ker me je zaslepila dnevna svetloba, ki je nisem videla 9 mesecev.Tudi komaj sem se premikala zaradi bolečin od udarcev in mučenje, ter pomanjkanja vitaminov.Hodila sem dokler nisem prišla do najbližjega sttebla kjer sem se lahko naslonila.Na stebru pa je bil zanimiv letak. Na njem je pisalo:" Dom ZZS(dom združenja za otrome sirote)
na Lachickovi ulici 12 v Perkisu.Takoj sem se odpravila tje. Takoj so me sprejeli. Ko me je neka ženska tam uprašala kako mi je ime sem rekla:"Sureja sem.To je vse kar vem o sebi".To združenje je bilo čisto enako kot sirotišnice samo, da te niso mogli posvojiti.Bilo je pa še bolj zanemarjeno in slabše poskrbljeno kot v sirotišnicah. Vsi smo spali v velikanskem prostoru preurejenem iz skladišča, na lesenik ležalnik na lateri je bila tanka rjuha.Zraven taga velikega prostora je bil še en orostor drugi del skladišča, kjer je bila shranjena hrana, obleke, ter pripomočki za osebno higieno za otroke.Hitro sem ugotovila, da si bom mogla poiskati službo.In ja, stara sem bila štirinajst let! Vsak dan sem šla za tri ure skrbeti za otrke neke družine, ki je živela zraven doma.Bila sem varuška.Na dan sem dobivala 10 evrov.Nikoli ga nisem porabila saj sem vse dobila v združenju v katerem sem živela. Denar sem skrivala pot tanko rjuhico na ležalniko.Zmeraj preden sem zaspala sem razmišljala o svojem življenju.Kaj vse se mi je zgodilo.Do trinajstega leta sem bila vedno travmatizirana, z mislijo da bom postala žena starejšega moškega.Ko naj bi prišel čas poroke sem zbežala od doma.Tam sem spoznala...Sancarja! Po letu dni ujetnistva in mučenja sem se prvič spomnila na njega.Bil je tako prijazen.Pomagal mi je v stiski. Jaz pa sem ga pustila na cedilu. Zbežala od njega in mu strla srce. Vrnila sem se v vas z mislijo, da grem k družini, ki me ima rada. Ampak nisem.Tam so me ugrabili,posiljevali,mučili, pretepali,zlorabljali in stradali. Naredili so mi otroka in ga že preden se je rodil ubili.Nato sem izvedela, da so me že pri treh mescih ugrabili moji pravi družini.Nato sem zbežala in pristala v zavodu, ki je še hujši kot sirotišnica.
Edina svetla misel je bila, da ko bom imela dovolj denarja bom odšla in si kupila stanovanje. Cele noči sem prejokal. Noben me ni objel kaj šele pogledal. Bila sem tako sama. Dokler nisem nekega dne na drugi strani zavoda na leželniku zagledala...
SE NADELJUJE
Odločila sem se za maščevanje.Začela sem trgati obleke, zavese, postelnine...Razmetala sem omaro in raztrgala par dragocenih knjig. V sliko na steni, ki je bila narejena iz platna sem zarila žepni nož.Nato pa sem še na steno z velikimi črkami z alkoholnim flomastrom napisala: Äķłć §ť viçeh paļchi.Kar pomeni: Scvrite se v peklu ničvredneži.Ko sem končala z razgrajanjem sem odšla. Odšla sem iz tiste zaklete hiše, za vedno. Nič me ni več vezalo nanjo.Takoj sem odšla na prvi avtobus, ki je peljal do večjega mesta z imenom Perkis.Ko sem prispela sem bila čisto zmedena.Hodila sem po ulicah brez, da bi vedela kam grem.Oči najprej sploh nisem mogla imeti odprtih, ker me je zaslepila dnevna svetloba, ki je nisem videla 9 mesecev.Tudi komaj sem se premikala zaradi bolečin od udarcev in mučenje, ter pomanjkanja vitaminov.Hodila sem dokler nisem prišla do najbližjega sttebla kjer sem se lahko naslonila.Na stebru pa je bil zanimiv letak. Na njem je pisalo:" Dom ZZS(dom združenja za otrome sirote)
na Lachickovi ulici 12 v Perkisu.Takoj sem se odpravila tje. Takoj so me sprejeli. Ko me je neka ženska tam uprašala kako mi je ime sem rekla:"Sureja sem.To je vse kar vem o sebi".To združenje je bilo čisto enako kot sirotišnice samo, da te niso mogli posvojiti.Bilo je pa še bolj zanemarjeno in slabše poskrbljeno kot v sirotišnicah. Vsi smo spali v velikanskem prostoru preurejenem iz skladišča, na lesenik ležalnik na lateri je bila tanka rjuha.Zraven taga velikega prostora je bil še en orostor drugi del skladišča, kjer je bila shranjena hrana, obleke, ter pripomočki za osebno higieno za otroke.Hitro sem ugotovila, da si bom mogla poiskati službo.In ja, stara sem bila štirinajst let! Vsak dan sem šla za tri ure skrbeti za otrke neke družine, ki je živela zraven doma.Bila sem varuška.Na dan sem dobivala 10 evrov.Nikoli ga nisem porabila saj sem vse dobila v združenju v katerem sem živela. Denar sem skrivala pot tanko rjuhico na ležalniko.Zmeraj preden sem zaspala sem razmišljala o svojem življenju.Kaj vse se mi je zgodilo.Do trinajstega leta sem bila vedno travmatizirana, z mislijo da bom postala žena starejšega moškega.Ko naj bi prišel čas poroke sem zbežala od doma.Tam sem spoznala...Sancarja! Po letu dni ujetnistva in mučenja sem se prvič spomnila na njega.Bil je tako prijazen.Pomagal mi je v stiski. Jaz pa sem ga pustila na cedilu. Zbežala od njega in mu strla srce. Vrnila sem se v vas z mislijo, da grem k družini, ki me ima rada. Ampak nisem.Tam so me ugrabili,posiljevali,mučili, pretepali,zlorabljali in stradali. Naredili so mi otroka in ga že preden se je rodil ubili.Nato sem izvedela, da so me že pri treh mescih ugrabili moji pravi družini.Nato sem zbežala in pristala v zavodu, ki je še hujši kot sirotišnica.
Edina svetla misel je bila, da ko bom imela dovolj denarja bom odšla in si kupila stanovanje. Cele noči sem prejokal. Noben me ni objel kaj šele pogledal. Bila sem tako sama. Dokler nisem nekega dne na drugi strani zavoda na leželniku zagledala...
SE NADELJUJE
Moj odgovor:
kkkkk
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
a sem debela
hej a sem debela če je moj itm 20 in sem stara 10? Sem kar mišičasta. Me pa ful skrbi ker je jutri sistematski pregled? Imam 50 kg in 160cm
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(155)
Srednje.
(107)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(19)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
superrr
jst mam najraj baggy hlače+ al oprijeto ...
ojjj, ful lepoo. A lhko nrdiš mogoc gilmore ...