Se opravičujem za pozen del... :O
****
Moje misli so plavale. Nekam daleč stran. Tako kot moj zdravi razum. Pojenjal je. Bila sem v nezavesti. Ne vedoč kje sem, s kom sem in ali sem sploh še živa? Vsega kar se spomnim je bil močen udarec s preklemanim nožem.
*****
Začutila sem močno bolečino nekje na čelu. Zapeklo me je in z roko sem segla na mesto iz katerega je prihajala bolečina. Začutila sem grob povoj ovit okoli moje glave. Zaječala sem in se premaknila. Ležala sem na nečem mehkem. Mehkem kot oblaki. Pomislila sem, da bi odprla oči. Se ozrla okoli in ozrla nebesa. Seveda sem bila lahko samo tam.
Moj spomin je obudil spomin na vročekrvnega Hodsa. Tega katerega bi zadavila z lastnimi rokami.
Ne da bi se zavedala sem stisnila pesti. Nato sem zaslišala korake in odprla oči.
Bila sem v majhni beli sobi, v kateri ni bilo ničesar razen mene in bele bolniške postelje. Vse naokoli je bila belina. Vse stene so bile pobarvane s tisto belo barvo zaradi katere se mi je zvrtelo. Počutila sem se ujeto. Ujeto v majhni celici katere stene so bile tako bele, da na koncu ne poznaš ničesar drugega kot samo beline. Pogled sem usmerila v svoje roke. V svoje noge. V svoje prste. Vse je bilo dokaj normalno, če ne štejemo ogromnega povoja na mojem čelu. Zmotila so me moja oblačila. Preden sem se znašla tukaj sem imela oblečen dolg puhast plašč in navadne kavbojke. Zdaj pa sem imela na sebi navlečeno belo majico in prav tako bele hlače.
"Kot bi nekdo želel, da sem zakamuflirana med vso to belino."
Sem prhnila in takoj zasovražila svoja oblačila. Na rahlo sem se uščipnila v prst misleč, da sanjam. Začutila sem ostro bolečino in preklela samo sebe.
Očitno ne sanjam.
Koraki so postajali le še glasnejši. Zdaj so bili že tako jasni, da sem lahko po njih sklepala, da k meni hodi ženska. Koraki so bili bolj mehki in niso odmevali s tako silo kot pri moških.
Vstala sem s postelje in v glavi se mi je zavrtelo. Prijela sem se za rob postelje in se masirala po sencah.
Pogled sem usmerila po belih stenah in opazila nisem nobenega okna ali vsaj vrat. Torej niti ven ne morem, sem pomislila. Ali kdo k meni noter.
Nenadoma pa so tisti koraki potihnili. Zaslišala sem tiho hreščanje nato pa so se iz ene izmed bolestno belih sten izluščila vrata. Noter je stopila (tako kot sem sklepala) ženska. Na pogled je bila videti precej mlada. Imela je kot noč črne, dolge, plapolajoče lase kateri so ji padali čez ramena. Njene močvirsko zelene oči so izstopale iz prijaznega in nežnega obraza, ki se mi je bledo smehljal. Oblečena je bila v črne, dolge, oprijete hlače, ki so poudarile njeno suho postavo. Preostanek del telesa ji je prekrival rjav predolg pulover.
Za vrati sem zagledala dolg osvetljen hodnik a pogled nanj mi je kmalu zaprla ženska, saj je tako hitro kot jih je odprla, tudi zaprla velika in prav tako bela vrata.
Ocenjujoče se me je ogledovala in stopila bližje.
"Živijo Nansy."
Njen glas je zvenel tako svilnato in osladno kakor med. Moje obrvi so se staknile skupaj. Kako ta črnolaska ve moje ime?
Bila sem tiho. Če ima ta ženska kaj s Hodsom jo enako sovražim kot njega.
Opazovala sem jo. Očitno ni bila presenečena, ko ji nisem odzdravila. Le še naprej me je opazovala.
"Kako se počutiš?"
Še zmeraj sem molčala. Nisem ji zaupala. Kaj, če je enako morilsko nastrojena kot Hods?
"Če boš molčala ne boš imela nobene koristi od tega."
Njen glas je spremenil ton. Veliko bolj grob je zvenel kot prej. Dvignila je glavo in se mi še malo bolj približala.
"Pogumna si," okoli prsta je ovila moj koder in stisnila sem pesti. "se zavedaš tega?"
Molčala sem. Ta ženska se mi je zamerila.
"Prava boš za nas."
Nisem vedela na kaj cilja tokrat. Zoožala sem oči in zrla vanjo.
Nenadoma se je odmaknila od mene in zazehala.
Nato se je začela tako režati, da sem mislila, da jo bo pobralo.
"Igralka bom! To!"
Smejala se je še naprej tako, da je postala že čisto rdeča.
"O-Oprosti..."
Iz oči so ji začele teči solze smeha. Nič mi ni bilo jasno. Kaj se dogaja s to žensko?
Po parih minutah se je končno ustavila.
"Oprosti," zopet se je zahihitala. "Samo tako nasedla si."
Stisnila sem pesti in zrla vanjo. Kaj se dogaja?
"Mislila si, da sem strašna morilka katera je nalašč podobna Hodsu," ob izreku njegovega imena mi je vsa kri bušnila v glavo. "Molčala si in jezno zrla vame..."
Z rokami je krilila po zraku kot, da bi bila v gledališču.
"Nato sem okoli prsta ovila tvoj koder in dokončno ti je prekipelo..."
Plesala je po sobi in se vsake toliko vstavila, se hudomušno zazrla vame nato pa zopet zakrilila z rokami.
"In potem sem se naenkrat začela hihitati in ničesar več ti ni bilo jasno."
Zahihitala se je nato pa naenkrat sunkovito zresnila in se zazrla vame.
"Oprosti. Zdaj pa zares oprosti."
Njen glas je bil tokrat spet popolnoma drugačen. Resen a hkrati nežen.
"Jessy sem," ponudila mi je roko in se prijazno nasmehnila.
Sprejela sem jo in v mojih možganih je vladal kaos. V manj kot petih minutah se mi je zdelo, da sem spoznala tri osebe. To ni bilo možno.
Jessy me je zopet opazovala in postalo mi je neprijetno.
"Vem, da se ti zdi čudno. A zato sem vadila več let. Znam spremeniti svojo osebnost v karkoli želim."
Nemogoče. Mi je prebrala misli? Jessy se je nasmehnila.
"Ja prav imaš. Znam brati misli."
Nasmehnila se je jaz pa sem bila popolnoma zmedena.
"Poleg tega delam tu. Sem priznana in iskana morilka. V prihodnjem času se bova veliko srečevali."
Njen nasmeh se je iz stavka od stavka večal.
Bila sem tiho. Imela sem preveč vprašanj. In potrebovala sem odgovore. Takoj. Zdaj.
"Ni-ničesar ne razumem."
Tale stavek me je v tistem trenutku še najbolj opisoval.
"Ne rabiš Nansy ne rabiš. Najprej mi povej kako se počutiš?"
Opazno sem zavila z očmi. Hotela sem odgovore! Potrebovala sem jih, če ne moji možgani ne delujejo.
"V redu sem."
Vstala sem. Ni se mi več vrtelo.
"Si prepričana?"
Njene oči so me prestreljevale.
"Mhm."
Na živce mi je šel občutek, ko nisem bila prepričana ali mi bere misli ali ne.
"Prav. Potem pa kaj vprašaj."
*i*Končno.*i*
"Jaz... jaz ničesar ne razumem. Kje smo? Kaj delam tu?"
To sta bili prvi dve vprašanji, ki sta me najbolj mučili.
Jessy je odprla usta nato pa sem jo prekinila.
"Veš kaj? Pravzaprav me ne zanima. Nič me ne zanima. Samo izpusti me iz te celice, da grem lahko domov. Nato bom na vse skupaj pozabila in tudi vi boste pozabili in vse bo v redu..." sem drdrala a sredi vsega tega me je Jessy ostro prekinila.
"Vstavi se Nansy. Nikamor ne moreš. Ne moreš domov."
Prhnila sem.
"Pa ja. Me lahko prosim pustite?"
Sprehodila sem se do mesta kjer je vstopila Jessy. Tam je bila zdaj samo belina. Začela sem trkati.
"Odprite! Odprite! Domov hočem!"
Kričala sem tako kot majhna punčka, a bilo mi je popolnoma vseeno.
"Nansy..."
"Domov hočem!"
Sem še enkrat zakričala.
"Nansy..."
Jessy za mano se je vztrajno hotela priboriti do besede a to ob mojem kričanju to ni bilo mogoče.
"Izpustite me!"
Moj glas je odmeval v belino.
"Prosim!"
Kričala sem nato pa me je Jessy ujela za roko.
"Nansy umiri se prosim."
V njenih očeh se je zrcalila bolečina.
Roko sem iztrgala iz njenega prijema in zopet s pestmi začela udarjati v steno. Vsega sem imela dovolj. Želela sem si le domov. Ob spominu na družino so mi po licih začele polzeti solze.
"Hočem vas!"
Sem zahlipala na glas.
"Hočem vas..."
Jessy me je prijela za roko in sesedla sem se na tla. V ušesih mi je bučalo in slišala sem le drobce njenih besed. Vse kar sem si želela je bil dom. Ob misli, da ne bom nikoli več ozrla znanih obrazov se mi je po licih udrl nov val solz. Zakričala sem in se pognala po konci. Jessy pod mano je prestrašeno zrla vame.
Še enkrat sem udarila po steni tako, da so me zabolele pesti.
"Izpustite meeeeeeeeeeeee."
Moj krik je odmeval po majhni celici nato pa mi je zmanjkalo moči. Od vsega skupaj sem bila že blaznjena. Sesedla sem se na tla in obraz zakopala v dlani.
"Izpustite me."
Sem šepnila in hlipala.
Jessy me je prijela za roko.
"Nansy pogumna bodi," želela sem si zakričati nanjo a nisem imela moči. "Vsi naju opazujejo. Čisto vsi. Za temi stenami so tvoji novi prijatelji. Vsi te razumemo, prav? Pomagali ti bomo a ti moraš biti močna."
Zdaj sem le še hlipala in ob misli, da je za temi stenami stotine ljudi mi je postalo slabo.
"Zakaj? Kaj želite od mene?"
Solza mi je stekla po licu.
"Ničesar Nansy. Ti boš kmalu želela veliko od nas. Navadila se boš na svoj dom. Na svoj poklic. Na prijatelje. Na pajdaše. Na *i*ubijanje*i*."
****