»Joe?«
Tekla sem po majhnem gozdičku in upala. Upala, da bom prišla pravočasno. Preden pride do preobrazbe. Polnoč se je bližala. Samo sledila sem Joeju, ki naj bi me peljal na pravi kraj... Tih in miren kraj. Luna je bila že skoraj na najišji točki neba. Pobožala sem svoje roke, nos in normalne čevlje. Vsi ti človeški udi, se bodo malu spremenili v dlako, tace in kremplje. Začelo me je ščemeti v majici. Stiskala sem krik. Prepozna sva. Tudi Joeju se je začela napenjati koža. Hrbet se mu je ukrivil. Kljub temu, da sem enako doživljala jaz, se mi je zdelo to tako ogabno da sem zaprla oči. Z rokami, ki so postajale krempljaste tace sem si pokrila ušesa. Joe je začel kričati in tuliti. Bolečino ob preobrazbi sem poznala. Bilo je grozno. Jaz sem bolečino nekaj časa skrivala. Nato sem se ji prepustila in padla po tleh.
»Joe?«
Obračala sem se na vse strani. Nekaj listov se mi je zataknilo za tace. Ni mi bilo mar. Joeja sem iskala. Svojega najboljšega prijatelja tako v volčjem kot človeškem življenju. Nato sem ga zagledala. Ležal je na tleh in se tresel.
»Joe?«
Prestrašeno sem ga poklicala. Ni se odzval. Tokrat sem zavpila od strahu:
»JOE!«
Stekla sem k njemu in ga prevalila na hrbet. Na levem delu telesa je imel prilimane liste. Lepili so se na njegovo kožo. Na njegovo kri. Pobuljila sem (kolikor lahko volkodlak pač pobulji) in res opazila rdečkasti potoček.
»Hally? Si tu?«
»Ob tebi s...em!«
Stisnila sem mu roko in ga pogledala. Jecljala sem. To je najbrž konec Joejevega življenja. Včasih sem si zaželela, da ne bi bila nesmrtna. Da bi nekoč umrla skupaj s svojimi prijatelji.
»Hally...Poskrbi za...Bello...«
Govoril je počasi. Življenje mu je odtekalo stran. Počasi, kot kaplice medu.
»Ne govori tako! Šla bova domov in...«
»Hally, veš da bom umrl. Ni rešitve.«
»Ja je!«
Obupano sem s tacami prekrila njegovo rano in ga pogledala. Videlo se je, da ni nobenega upanja. Ampak...moj najboljši prijatelj je! Bala sem se. Ne njega, temveč njegove smrti. Da bi ostala sama.
»Hally, prosim te. Poskrbi za Bello...«
Nato je izdihnil. Zatresla sem se, ter od šoka izpustila njegovo roko. Samo strmela sem vanj. Klečala in strmela. Ozrla sem se navzgor, k zvezdam. Do konca noči je bilo še pet ur. Do takrat bom volkodlak...Potipala sem Joejevo srce. Res, ni več bilo. Rešili bi ga lahko le človeški zdravniki. A oni bi ga tudi ubili. Pobožala sem njegovo roko in vstala. Naj živi v posmrtnem življenju. Vsaj ne bo več trpel preobrazb. A jaz bom poleg preobraz trpela še nekaj. Izgubo prijatelja.
Zavlekla sem se v jamo, da bom tam počakala konec noči. Joeja sem pred tem še pokrila z listjem in zemljo in se popolnoma namestila v jami. Naslonila sem se in gledala naokoli. Kako bom Zaku, Belli, Emilly, Monici, Jasonu in Kylie povedala, da smo izgubili nekoga? Sploh pa...Kako bo to sprejel Hope? Naš vodnik je Joeja oboževal. Sploh pa Ben. Ben bo ostal brez brata, Bella pa brez bratranca. Zajokala sem. Ne bom edina, ki bo trpela za izgubo nekoga ljubljenega.

Hej! Kot ste opazili sem začela pisati novo zgodbo. Upam, da vam je všeč.. Če vam je všeč, lajkajte, pa tudi komentarjev bom vesela. Lepo praznujte božič in imejte lepe zimske počitnice :grinning:
Lp,
P1