7.


“Saj ne misliš resno, Ian,” sem se zasmejala, ko mi je že stotič pripovedoval, kaj se je dogajalo na snemanju Vampirskih dnevnikov. Ob njegovi pripovedi sem se iskreno nasmejala, saj se mi je zdelo, da so odštekana ekipa.
“Resno mislim. Nina je Paulu v kavo zmešala sol in potem je pljunil tako daleč, da je skoraj priletelo v bližnjo kamero,” je med smehom dejal. Zabavala sem se ob njegovem pripovedovanju in ugotovila, da obožuje svoje delo.
“O bog,” sem se pridružila njegovemu smehu. V oči so mi stopile solze, saj je bilo vse skupaj smešno.
“Ja. In potem je iskal krivca. Seveda mu je Nina priznala dejanje šele čez dober mesec, saj ni hotela, da bi si doživljenjsko nakopala njegove jeze. Čeprav je bil jezen, ji je čez dva tedna oprostil,” je dodal Ian.
Med smehom sem odložila skodelico kave. Nasmejala sem se z njim in njegovim pripovedovanjem.
“Nekaj bi ti morala povedati, Ian,” sem začela, čeprav nisem bila prepričana, če je bilo slednje dobra zamisel.
Zresnil se je.
“Kaj pa je?” me je vprašal.
“No ... Saj veš, da boš kmalu snemal nov film,” sem začela. Pokimal je, nato pa me je pričakujoče gledal. “Prijavila sem se na avdicijo za glavno žensko vlogo. To je bilo še preden ... Še preden si prišel do mene. Morala bi ti povedati, vendar sem iskala pravi trenutek. Upam, da mi ne boš zameril, ker si te vloge zares želim.”
Presenečeno me je opazoval. Očitno tega ni pričakoval. Takrat se mi je avdicija zdela dober izgovor, da ga vidim. Sčasoma pa me je pritegnil naslov in delček scenarija, ki sem si ga prebrala. Upala sem, da ne bo jezen name.
“Vsekakor na avdicijo moraš iti,” je osuplo začel. “Nisem pa si predstavljal, da se boš prijavila, ker nimaš izkušenj v igranju.”
Zavzdihnila sem.
“Oprosti. To je bilo še preden ... Preden se je zgodil tisti dogodek z Nikki. Bil je odličen izgovor, da se ti približam,” sem dodala.
Ni se mi zdel jezen. Pravzaprav me je opazoval z resnim izrazom na obrazu, ki sem ga videla le, ko je bil zamišljen. Mogoče pa bo videl, da je bila to le ena izmed neumnosti, ki sem jih naredila zaradi njega.
“Pa bi igrala?” me je nenadoma vprašal.
Napeto sem ga pogledala. Moj odgovor je bil pozitiven, saj sem si zelo želela igrati z njim. Seveda pa sem morala najprej opraviti avdicijo.
“Ja. Vendar ni odvisno samo od mene,” sem tiho odvrnila. “Moram opraviti še avdicijo,” sem dodala. Ian me je nekaj trenutkov le opazoval, nato pa se počasi nasmehnil. Nisem vedela, kaj si sploh misli o mojih norih idejah.
“No, potem pa bom poklical režiserja in ga poskusil prepričati v to, da izbere tebe. Brez avdicije,” je odvrnil.
Začutila sem rdečico, ki mi je silila v obraz. To je bilo preveč, sem pomislila, ko sem boječe dvignila pogled.
“Ian, ne bi bilo prav do drugih,” sem pripomnila.
“Ti povem, da na avdicije ne hodijo vse hude zvezde,” je dejal. “Pravzaprav hodijo tisti, ki želijo priložnost. In soigralka se mora ujemati z mano. Dvomim, da se katera druga bo. Seveda bodo zahtevali od tebe brezhizbno igranje, vendar mislim, da ne bo prišlo do večjih komplikacij, če vztrajam, da izberejo tebe.”
“Ampak ...”
“Ubogaj me, Alina,” me je prekinil. Obmolknila sem. V tistem trenutku sem ugotovila, da se je med nama marsikaj spremenilo.
Na poti v hotel sem se ustavila še v bližnji trgovini. Nameravala sem si kupiti nekaj stvari za osebno higieno, saj mi je zmanjkalo vložkov in podobnih stvari. Ian se je odpravil naprej in rekel, da me počaka v apartmaju.


IAN


Bilo mi je čudno, ker sem bil sam. Alina je potrebovala nekaj stvari iz trgovine in ravno zaradi tega sem se vrnil sam v apartma. Navadil sem se na njeno družbo, na njen smeh in sproščen pogovor z njo. Pravzaprav sem vedel, da do nje čutim vedno globlja čustva, ki jih nisem bil sposoben nikakor zatreti. Ne. Odločen sem bil, da bo moja.
Nehote sem vstopil v njeno spalnico. Večkrat sva zaspala na kavču in spala kar tam. Sedaj pa sem resno razmišljal, da bi se preselil k njej, saj sem želel nekaj več. Pravzaprav sem bil prepričan, da je že čas za nekaj več.
Na stolu je bila njena obleka. Z dlanjo sem se je dotaknil, nato pa pogledal po pisalni mizi. Na mizi je bil prenosni računalnik, nek roman, nekaj pisal in kup papirja. Počasi sem se približal in nenadoma doumel, da je njena neobjavljena knjiga.
Čeprav nisem imel namena brskati, sem jo vzel v roke. Bral sem že njene romane in bili so dobro spisani, kar me je pritegnilo k rokopisu, ki je stal na njeni mizi. Upal sem, da ne bo jezna, ko bo videla, da sem bral.
Na hitro sem prelistal in nenadoma zagledal svoje ime ... Usedel sem se na posteljo. Ugotovil sem, da knjiga govori o meni.
Vrnil sem se na začetek in pričel brati.