ALINA


Bila sem slabe volje, ker nisem dobila svojega najljubšega šampona. Vendar sem se vseeno zadovoljila z drugim, ki mi je dovolj lepo dišal, da bi se tuširala z njim. Počasi sem se vrnila v apartma. Ko sem hodila po hodnikih hotela, sem postala nekoliko boljše volje, saj bom v nekaj minutah spet z Ianom. Vsako minuto, ko sem bila ločena od njega, sem ga pogrešala. Dejstvo je bilo, da sem se navadila na njegovo družbo in njegovega sproščenega smeha, ki ga nisem uspela prenehati poslušati.
V dnevnem prostoru ga ni bilo. Stopila sem k njegovi spalnici in odprla priprta vrata. Ni ga bilo. Nekoliko zmedeno sem se obrnila in stopila proti svoji spalnici. Odprla sem vrata in ... Ga zagledala na moji postelji. V rokah je držal moj rokopis in ... ga brat. Šokirano sem obstala in se zavedala, da se mi bo slabo pisalo, če bo prebral do konca.
“Kaj pa počneš?” sem vprašala. Bila sem šokirana, da sem ga našla v svoji spalnici. In to z mojim rokopisom!
Dvignil je pogled proti meni.
“Berem tvojo novo knjigo,” je odvrnil.
Pogoltnila sem slino. Sranje. Prevzelo me je nekaj med mešanico srama in zadrege, saj nisem pozabila, kaj sem pisala v njej.
“Vrni mi jo, Ian,” sem šepnila.
“Ne. Prebral jo bom do konca glede na to, da se gre o meni,” je odvrnil. Pognala sem se k njemu, da bi mu knjigo vzela iz rok. Dvignil se je pokonci in rokopis dvignil, da ga nisem zmogla doseči. Pri tem pa se je smejal.
“Ian, prosim!” sem zastokala. Ni smel prebrati. Roman je bil tako nazorno obarvan z erotični prizori, da bi najraje se pogreznila v zemljo.
Nasmehnil se je.
“Nobena skrivnost ni, če bo roman kmalu izšel,” me je opomnil. Začutila sem, kako je moj obraz gorel od zadrege.
“Imena so spremenjena. To je originalni izvod,” sem zastokala. Zasmejal se je. Roke, v kateri je imel rokopis, še vedno ni spustil. Poskušala sem se dvigniti na prste in zgrabiti za sveženj papirjev, vendar sem bila premajhna, da bi dosegla.
“Prosim te,” sem šepnila.
“Ne. Najprej ga bom prebral,” je odvrnil.
“Ian, prosim!” sem bila že skoraj na robu joka. Nisem verjela, da si je drznil vzeti mojo knjigo v roke.
“Ne vem, zakaj bi ti bilo nerodno, če si napisala nekaj o meni,” je dejal. “Mislim ... Saj nisem jezen. In nikoli ne bom. Rad bi le prebral, kaj si napisala. Saj boš tole objavila, kajne? V vsakem primeru bom to prebral.”
“Ja, ampak ... Imena bodo spremenjena,” sem šepnila. Upala sem, da ga bo to odvrnilo od nadaljnega branja.
Ian je spustil roko s knjigo. Mislila sem, da mi jo bo končno vrnil, vendar je spustil roko v bok. Ne bo popustil. Dovolj dobro sem ga poznala, da sem vedela ... Da se bo obrnilo vse v njegov prid. Prekleto, nisem smela rokopisa pustiti na mizi. Kljub temu pa ni nikoli do sedaj stopil v mojo spalnico brez dovoljenja.
“Imen ne boš spreminjala,” je rekel.
Osuplo sem ga premerila, saj tega nisem pričakovala. Se je šalil? Ali pa je mislil, da me bo lahko prevzel na takšen način, da bi mu dovolila prebrati knjigo do konca? Saj jo bo prebralo ogromno ljudi, vendar ... Oseba pred mano je bila Ian. On je bil tisti, ki me je navdihnil, da sem začela sploh pisati tole besedilo.
“Želim prebrati od začetka do konca,” je nadaljeval. Vsiljiva rdečica je udarila v moj obraz. Ko samo pomislim, kaj sem pisala, mi je postalo slabo. Verjetno bo izgubil vsaj tisti del spoštovanja, ki ga je imel do mene.
“Ne bo ti všeč,” sem pripomnila.
Bila sem prepričana, da mu ne bo.
“Pusti, da o tem odločim jaz, Alina,” je dejal Ian. “Res ne vem, zakaj skrivaš tole. Saj govori o meni, kajne?”
“Ja, ampak ...”
Utihnila sem sredi stavka. Zmanjkalo mi je ugovorov. Ian mi je dal jasno vedeti, da bo prebral roman in da ga ne briga, če slednje dovolim ali ne. Ne bo popustil. Vedela sem, da izgubljam boj z njim in jasno mi je bilo, da bo o meni imel slabo mnenje, če bo zadevo prebral od začetka do konca. Le zakaj sem šla slednje sploh pisati?
“Prav. Pa preberi. Upam le, da ne boš imel slabo mnenje o meni,” sem šepnila. Ian me je nekoliko presenečeno pogledal.
“Glede na to, da si me zasledovala na vsakem koraku in bila dobesedno moja senca, je to zame še najmanj, kar si naredila. Sicer pa se je med nama marsikaj spremenilo, kajne? Ne bom imel nobenega slabega mnenja o tem, kar si napisala. Še več. Mogoče bi ti priporočil, da izdaš knjigo z mojim pravim imenom,” je dejal.
Osuplo sem strmela vanj.
“Saj nisi resen,” sem rekla.