Ko sem tisti dan hodila domov me je kar razganjalo. Od sreče seveda. Verjetno sem po poti kar poskakovala.
Ko sem prišla domov sem nahrbtnik odvrgla v kot sobe, saj sem vedela da so zdaj tu poletne počitnice, torej dva meseca in še malo časa, da ga pospravim iz kota sobe (moj plan da bi tam obležal dva mesca se ni uresničil, saj sem ga morala čez par dni pospraviti, ker mi je mama težila)
Čez nekaj časa sem dobila novo sporočilo. Bilo je od trenerja. Moje srce je začelo skakati v višino in daljino, v trebuhu se mi je naredil opozorilni vozel, in bila sem vznemirjena. Nisem kaj dosti razmišljala, samo odprla sem sporočilo.

Seveda! Lukatova telefonska: *** *** ***
Pa lepe počitnice ;)

Skoraj sem počila od sreče. Zdaj sem pa dejansko skakala do stropa. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako srečna.
Čez par dni sem se odločila. Zdaj je čas, da mu kaj napišem. Bila sem vznemirjena, sicer sem se pa že tri dni prej odločila, kaj bom napisala. Torej, napisala sem mu nekako takole:
Hej
Trener mi je dal tvojo fonsko
Lepe počitnice
PS. Bil je izziv da ti morm to napisat.
Mogla sem dopisat to z izzivom, drugače bi bilo preveč čudno.
Potem sem čakala. Bila sem pri telefonu skoraj vsako sekundo, vsakič ko je telefon zacingljal sem z vozlom oz metuljčki v trebuhu stekla pogledat ali je Luka.
Ampak ni bil. Ni bil en dan. Ni bil drug dan. In tretji dan je končno odgovoril. Zakaj je rabil tri dni? Tri dni, da mi odgovori?? Sigurno je bil pri telefonu. Bila sem malo žalostna. In ko sem odprla njegovo sporočilo… je bilo to samo preprosto črka k. ja. Napisal je samo k. niti ok ni mogu napisat? Ali pa lepe počitnice tudi tebi? Bila sem žalostna, saj se mi je nekako zdelo da to zdaj je pa res znak, da ni vame. Da sem samo ena random punca, ki mu je pisala.
To sem povedala svoji bff. Vbistvu me je kar je rekla zelo potolažilo, čeprav sem vedela, da ni res.
“daj no, napisal je samo k zato, ker noče da bi se videlo da je vate,” je rekla.
Ampak ji nisem verjela. Zakaj bi me drugače tri dni ignoriral potem pa napisal k??
Vbistvu sem se odločila, da ga bom med poletjem pozabila. Ja. Še vedno sem malo upala da bi mi kaj pisal, a mi ni. Niti enega novega sporočila od njega. Torej, rekla sem si da ga bom prebolela.
Vbistvu ni bilo tako težko, kot sem si mislila. Ker ga nisem videla celo poletje, o njem sploh nisem veliko razmišljala. Tiste grozne misli, da ga ne bom videla celo poletje so izginile. Šli smo na morje. Šla sem k babici. Se dobila z prijateljicami. Skratka, nisem imela sploh časa o njem razmišljati.
Nekega dne pa sem šla k sosedi, ki je naša družinska prijateljica. Stala sem pred njenimi vrati in se z njo pogovarjala. V kotičku oči sem zaznala premikanje. Obrnila sem se. ah, samo še dva fanta ki se vozita po zadnjih gumah in mislita, da sta kul. Potem sem se od nje poslovila in odšla. V tem času sta se fanta peljala mimo sosedima hiše in moje srce je poskočilo in v trebuhu se mi je naredil vozel. Videla sem ga. Bil je on. Nezmotljivo. Njegova majca, njegovi lasje, njegova čelada.
Ali je on videl mene? Me je prepoznal? In ali je tudi njemu srce vsaj malo poskočilo? Ah, verjetno ne.
Tudi če me je prepoznal mi ni rekel niti besedice. Samo odpeljal se je mimo.
Toda nekaj ni imelo logike. Zakaj bi se vozila po našem naselju? Ker obstajajo veliko bližje poti do sosednjega kraja, kamor sta verjetno šla. No, pa saj nisem vedela kam sta bila namenjena.
Po tem pripetljaju ga do konca poletja nisem več videla.
In o njem tudi nisem več kaj dosti razmišljala. Mislila sem, da sem ga končno prebolela. Da sem ga pozabila.
Pa sem ga res?

____________________
hehe, upam da vas je konec pustil v pričakovanjih hehe<3
kako se vam je zdelo?
upam da ste uživali v branjuu
lyy